V senci tašče: Moj zakon, moja izguba
»Ne, Neža, tako se pri nas ne dela!« je zagrmela gospa Marija, še preden sem sploh odložila svojo torbo v predsobi. Bil je moj prvi dan v novi hiši, v hiši Matejeve družine, in že sem čutila, kako mi nekaj stiska grlo. Matej je stal ob meni, tiho kot vedno, ko je šlo za njegovo mamo. Pogledal me je s tistim prosečim pogledom, ki sem ga že poznala: »Prosim, potrpi. Saj veš, kako je mama.«
A nisem vedela. Nisem vedela, da bo vsak moj korak pod drobnogledom. Da bo vsaka moja odločitev – od tega, kako zložim brisače do tega, kaj skuham za kosilo – predmet razprave in kritike. »Pri nas se goveja juha kuha vsaj tri ure,« mi je rekla Marija tisti prvi vikend, ko sem želela presenetiti Mateja z nedeljskim kosilom. »In krompir se lupi na tanjše. Tako kot sem jaz učila svojega sina.«
Vsak dan sem se bolj trudila biti »prava« žena in snaha. Vstajala sem pred vsemi, pripravljala zajtrk, skrbela za red v hiši. A karkoli sem naredila, ni bilo dovolj dobro. Marija je vedno našla napako: »Neža, poglej, kako si postavila kozarce. Pri nas so vedno obrnjeni navzdol.« Ali pa: »Matej ima rad bolj slano. Saj si vedela?«
Matej? On je bil vedno nekje vmes. Ko sem mu potožila: »Zakaj ji ne rečeš, naj me pusti dihati?«, je samo skomignil: »Saj veš, da je taka. Saj bo bolje.« Ampak ni bilo bolje. Počasi sem začela izgubljati sebe. Včasih sem se zalotila, da sedim na robu postelje in gledam skozi okno na sosedov vrt. Tam je soseda Silva sadila rože s svojo hčerko. Smejali sta se in jaz sem si želela biti kjerkoli drugje kot tukaj.
Nekega večera sem zbrala pogum in Mateju rekla: »Ne morem več tako živeti. Rada bi imela najin dom. Prosim te, pogovoriva se z mamo.« On pa je samo vzdihnil: »Ne moreva zdaj. Mama ni v najboljšem zdravju. Saj veš, koliko ji pomeniva.«
A meni ni bilo več mar za izgovore. Počutila sem se kot gostja v lastnem življenju. Vsak moj poskus pogovora z Marijo se je končal z njenimi solzami ali očitki: »Vse sem dala za tega sina! Ti pa bi ga odpeljala stran!« In Matej? Vedno na njeni strani.
Začela sem opažati, kako me drugi gledajo na vasi. »A si že kaj noseča?« so me spraševale sosede pri trgovini. »Matejeva mama pravi, da komaj čaka vnuke.« Ob teh besedah me je zabolelo pri srcu. Kako naj razmišljam o otrocih, ko še zase nimam prostora?
Nekega dne sem obiskala svojo mamo v Ljubljani. Usedli sva se v kuhinji in ji povedala vse: »Mami, ne vem več, kdo sem. Kot da živim življenje nekoga drugega.« Moja mama me je prijela za roko: »Neža, moraš se postaviti zase. Če ne boš ti, ne bo nihče.«
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede in Marijini očitki. Zjutraj sem Mateju rekla: »Odločila sem se. Če ne greva na svoje, grem jaz.« Pogledal me je kot da ga je nekdo udaril. Prvič v vseh teh mesecih je resnično pogledal vame: »Ampak… Neža… Saj veš, da te imam rad.«
»Rad me imaš? Potem pa dokaži!« sem skoraj zakričala.
Tisti dan sva imela prvi pravi prepir v zakonu. Marija je stala na hodniku in poslušala vsak najin stavek. Ko sem rekla: »Hočem živeti kot odrasla ženska!«, je planila name: »Ti si nehvaležna! Vse imaš tu!«
»Nimam ničesar svojega!« sem ji odgovorila in prvič začutila moč v svojem glasu.
Matej je bil razpet med nama kot otrok med dvema staršema. Tisti večer ni bilo več besed; samo tišina in težka napetost v zraku.
Minili so tedni. Vsak dan sem čakala na spremembo, a Matej ni naredil ničesar. Počasi sem začela pakirati svoje stvari – najprej knjige, potem obleke. Ko me je Marija zalotila pri tem, mi je rekla: »Če greš ti, boš uničila mojega sina.«
»Mogoče pa mora odrasel moški sam skrbeti zase,« sem ji odgovorila.
Ko sem odhajala iz hiše z dvema kovčkoma v rokah, mi je srce razbijalo kot še nikoli prej. Matej je stal na pragu in gledal za menoj – ni rekel ničesar.
Prišla sem k mami v Ljubljano in prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. Bilo me je strah prihodnosti, a še bolj me je bilo strah ostati tam, kjer nisem bila več jaz.
Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nisem edina. Koliko nas živi v senci tujih pričakovanj? Koliko nas se boji reči: »Dovolj imam!«?
Včasih se vprašam: Ali smo ženske res dolžne žrtvovati svojo srečo za mir v družini? Ali pa si zaslužimo več?