V senci tašče: Ena slovenska družina na robu preživetja

»Mateja, a si ti spet pozabila kupiti mleko?« Taščin glas je rezal skozi kuhinjo kot nož skozi maslo. Stala sem ob štedilniku, z rokami v testu, in skušala ujeti sapo. »Nisem pozabila, ni ga bilo več v akciji,« sem izdavila, čeprav sem vedela, da ji to ni dovolj dober izgovor.

Marko je sedel za mizo, glavo sklonjeno nad telefonom, in se delal, da ne sliši. Otroka sta se tiho igrala v kotu dnevne sobe, vsak s svojo staro igračo, ki jo je podedoval od sosedov. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala že mesece – odkar je Marko izgubil službo v tovarni in sem jaz začela delati na polovični delovni čas v lokalni trgovini.

Tašča, gospa Marija, je živela z nami že tri leta. Najprej naj bi bilo to začasno, dokler si ne opomore po operaciji kolka. A potem so se začeli njeni problemi s srcem, pa še pokojnina je bila tako majhna, da si ni mogla privoščiti niti najemnine za garsonjero. In tako smo postali ena tistih slovenskih družin, kjer tri generacije živijo pod eno streho – in kjer vsak dan znova šteješ evre do naslednje plače.

»Včasih ste imeli vedno poln hladilnik, zdaj pa…« je godrnjala Marija in z roko pokazala na skoraj prazno polico. »Včasih je Marko znal poskrbeti za svojo družino.«

Marko je dvignil pogled. V njegovih očeh sem videla utrujenost in nekaj, kar je bilo nevarno blizu obupu. »Mami, nehaj že enkrat! Saj veš, da ni lahko. Dela ni nikjer!«

»Ampak jaz sem stara! Ne morem več hoditi po trgovinah in prositi za popuste!«

»Mi tudi ne moremo več!« sem izbruhnila in začutila solze v očeh. »Vsak mesec komaj zvozimo! Otroka rasteta, potrebujeta oblačila, šolske potrebščine… Pa še zdravila za tebe!«

Marija me je pogledala s tistim znanim izrazom – mešanico prezira in razočaranja. »Ti si vedno imela preveč mehko srce, Mateja. Če bi bila bolj odločna, bi Marko že zdavnaj našel boljšo službo.«

V tistem trenutku sem si želela samo izginiti. Vse moje življenje sem se trudila biti dobra snaha: kuhala sem njene najljubše jedi, ji pomagala pri zdravniku, prenašala njene pripombe o vzgoji otrok in o tem, kako naj bi bila prava slovenska žena. A zdaj… zdaj sem bila samo še utrujena.

Tistega večera sva z Markom sedela na balkonu in gledala v temo. »Ne moreva več tako, Mateja. Ne morem več poslušati mame in gledati tebe, kako jokaš ponoči.«

»Kaj pa naj narediva? Kam naj gre? Saj nima nikogar drugega.«

Marko je dolgo molčal. »Jutri ji bom povedal. Da ne moreva več plačevati njenih zdravil in hrane. Da mora najti drugo rešitev.«

Naslednji dan je bil v hiši tiho kot še nikoli. Marija je sedela v svojem naslanjaču in gledala skozi okno. Ko ji je Marko povedal resnico – da nimamo več denarja zanjo – je najprej utihnila. Potem pa so prišle solze in kriki.

»Tako ste mi hvaležni za vse! Za vse žrtve! Za vse ure varstva otrok! Zdaj pa me boste vrgli na cesto!«

Otroka sta se skrila v sobo. Jaz sem stala ob vratih in čutila krivdo kot težek kamen na prsih.

»Mami, nihče te ne meče ven. Samo… ne zmoremo več. Tudi mi rabimo pomoč.«

Marija ni hotela slišati ničesar več. Tisti večer ni več spregovorila z mano ali Markom.

Naslednje dni smo živeli kot tujci pod isto streho. Marija je začela klicati svojo sestro v Celju in spraševala za pomoč. Marko je hodil na zavod za zaposlovanje in iskal karkoli – tudi delo v nočni izmeni v skladišču.

Jaz sem ponoči brskala po spletu za nasveti: kako preživeti z minimalno plačo? Kako prositi za socialno pomoč? Kako otrokom razložiti, zakaj letos ne bo počitnic?

Nekega popoldneva sem na poti iz trgovine srečala sosedo Petro. »Mateja, zgledaš utrujeno…«

Zlomila sem se in ji povedala vse – o denarju, o Mariji, o tem, kako se bojim prihodnosti.

Petra me je objela. »Veš kaj? Nisi edina. Moja sestra ima isto zgodbo s tastom. Včasih si moramo priznati, da ne moremo rešiti vseh.«

Tiste besede so mi dale nekaj moči.

Čez teden dni je Marija odšla k sestri v Celje. Ni se poslovila od mene; samo od vnukov. Ko so vrata zaloputnila za njo, sem prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči.

A praznina je ostala.

Marko je našel delo – ni bilo veliko, a dovolj za preživetje.

Otroka sta spet začela smejati.

Jaz pa se še vedno sprašujem: ali sem res naredila prav? Ali bom kdaj dovolj dobra v očeh svoje tašče – ali pa bo senca njene zamere za vedno ostala nad našo družino?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav postaviti meje tudi takrat, ko gre za lastno družino?