V senci skrivnosti: Mati, hči in denar, ki razdvaja družino
»Mama, prosim te, samo tokrat še. Peter ne sme izvedeti,« je zašepetala Tina, ko mi je v roke porinila kuverto. Njene roke so se tresle, oči pa so begale po kuhinji, kot da bi vsak hip lahko nekdo vstopil. V tistem trenutku sem se zavedla teže skrivnosti, ki jo že leta nosiva skupaj. Vsak mesec mi Tina pošlje nekaj sto evrov – pomoč, ki jo potrebujem, odkar je moj mož Jože zbolel in pokojnina komaj zadostuje za položnice in zdravila. A njen mož Peter ne sme vedeti. Nikoli.
Ko sem prvič sprejela denar, sem si rekla, da je to le začasno. Tina je bila vedno tista, ki je čutila odgovornost do mene, še posebej potem, ko se je preselila v Ljubljano in si ustvarila svojo družino. Peter je dober človek, a vedno je bil strog glede denarja. Vsak evro ima svoj namen, vsak izdatek je pod drobnogledom. Tina mu nikoli ni povedala, da mi pomaga – bojda bi jo obtožil razsipnosti ali celo laganja.
»Saj veš, da bi ti pomagala tudi brez Petrovega dovoljenja,« mi je nekoč rekla. »Ampak nočem prepira doma. On misli, da vse pošiljam na varčevalni račun za otroke.«
Vsakič ko sprejmem denar, me stisne pri srcu. Počutim se kot tatica v lastni družini. Jože ne ve ničesar – preveč je ponosen, da bi sprejel pomoč od hčerke. »Mi bomo že zmogli sami!« vedno reče in pogleda proč, kadar nanese beseda na denar.
A resnica je drugačna. Brez Tine bi bila že zdavnaj v dolgovih. Ko sem pred dvema letoma zbolela še sama in so se začeli kopičiti računi za zdravila in ogrevanje, sem prvič poklicala Tino in jo prosila za pomoč. Spomnim se njenega glasu po telefonu – najprej tišina, potem pa: »Mama, seveda ti bom pomagala.«
Od takrat vsak mesec dobim nakazilo ali kuverto z gotovino. Včasih pride osebno – kot danes – in vedno znova me prosi: »Samo ne povej Petru.«
Včasih ponoči ne morem spati. Ležim poleg Jožeta in poslušam njegovo težko dihanje. V glavi mi odmeva vprašanje: Ali sem slaba mati? Ali sem slaba tašča? Skrivam nekaj pred lastnim zetom – človekom, ki mi je dal dva čudovita vnuka.
Pred nekaj meseci sem bila pri Tini na kosilu. Peter je sedel za mizo in razlagal o svoji novi službi v banki. »Vse mora biti transparentno!« je rekel in pogledal Tino. »Družina temelji na zaupanju.« Tina je le sklonila pogled in se igrala z vilicami.
Po kosilu sva šli s Tino na sprehod ob Ljubljanici. »Mama, včasih me duši ta skrivnost,« je priznala. »Ampak če povem Petru, bo znorel. Saj veš, kakšen je glede denarja.«
»Mogoče bi mu morala povedati,« sem tiho rekla.
»Ne morem!« je skoraj zakričala. »Ne razumeš… On misli, da si ti sama kriva za vse težave. Da nisi znala varčevati.«
Zabolelo me je. Vedno sem se trudila po svojih najboljših močeh – delala sem v tovarni tekstila trideset let, skrbela za otroke, varčevala vsak tolar in kasneje evro. A življenje ni bilo nikoli lahko.
Nekega večera me je Jože vprašal: »A si kaj govorila s Tino? Zdi se mi, da si zadnje čase bolj mirna.«
Zlagala sem se mu: »Samo pogovarjava se o otrocih.«
Laž me je bolela bolj kot vse drugo.
Pred kratkim sem srečala sosedo Marijo na tržnici. »Tvoja Tina ima res zlato srce! Vedno pomaga vsakemu…«
Nasmehnila sem se, a v meni je vrelo od krivde. Marija ne ve ničesar o naši skrivnosti.
Včasih si predstavljam, kako bi bilo, če bi Peter izvedel resnico. Bi me obtožil? Bi prepovedal Tini stike z mano? Bi mi očital, da rušim njihovo družino?
Nekega dne sem bila pri zdravniku zaradi visokega pritiska. V čakalnici sem srečala Petrovo mamo Olgo. Pogovarjali sva se o otrocih in vnukih. »Peter je zelo strog glede denarja,« mi je zaupala. »Včasih mislim, da Tina trpi zaradi tega.«
Ko sem prišla domov, sem dolgo sedela v kuhinji in gledala skozi okno na prazno dvorišče. Spraševala sem se: Ali res delam prav? Ali bi morala zavrniti Tinin denar? Ampak kako naj preživiva z Jožetom? Pokojnina ni dovolj niti za osnovne stvari.
Tina mi vsak mesec piše sporočilo: »Mama, brez skrbi – vse bo v redu.« A jaz vem, da ni v redu. Vsakič ko sprejmem denar, med nama raste zid laži.
Pred nekaj dnevi me je poklicala Tina: »Mama… Peter hoče pregledati vse izpiske z računa. Bojim se.«
Srce mi je padlo v hlače. »Kaj boš naredila?«
»Ne vem… Mogoče mu bom morala povedati resnico.«
Tisto noč nisem spala niti minute.
Naslednji dan me je obiskala osebno. Bila je bleda in utrujena.
»Mama… Peter ve vse.«
Sedla sem k njej in jo prijela za roko.
»Kaj je rekel?«
»Najprej je bil besen… Potem pa… Rekel je, da si ne želi več laži v družini. Da razume tvojo stisko – ampak da morava biti iskreni.«
Solze so ji polzele po licih.
»Zdaj ne vem več… Bojim se, da bo med nama konec zaupanja.«
Objela sem jo in skupaj sva jokali v moji kuhinji.
Zdaj sedim tukaj in pišem te besede – še vedno ne vem, ali sem ravnala prav ali narobe. Skrivnost naju je povezovala in hkrati razdvajala.
Ali lahko družina preživi takšno laž? Ali smo res naredili prav – ali pa smo samo poglobili razkol med nami?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?