V senci brata: Kako sem zapustila dom in ostala sama

»A si res tako sebična, Tjaša? Kako lahko pustiš svojega bolnega brata samega z nama?« Mamin glas je tresel stene naše stare hiše v okolici Škofje Loke, ko sem tistega jutra stala s kovčkom v roki. Oče je molčal, kot vedno. Brat Lovro je ležal na kavču, bled in tih, a z očmi, polnimi krivde, ki so me spremljale vse od otroštva.

V tistem trenutku sem vedela, da ni poti nazaj. Vse moje življenje je bilo podrejeno Lovru – njegovim napadom astme, njegovim obiskom bolnišnice, njegovim strahovom. Mama je bila kot levica, ki ga je branila pred svetom, mene pa je potiskala v ozadje. »Ti si zdrava, ti boš že zmogla,« mi je govorila. A jaz nisem zmogla več.

Ko sem odhajala, sem si želela le miru. V Ljubljani sem najela majhno sobico v Šiški in začela delati v kavarni. Prvič v življenju sem imela občutek, da diham. A kmalu so začela prihajati sporočila – najprej prošnje, potem očitki, nato grožnje. »Če se Lovru kaj zgodi, boš ti kriva!« »Nikoli ti ne bom oprostila!« »Tvoja sebičnost bo uničila to družino!«

Vsak večer sem sedela na postelji in gledala v telefon. Včasih sem ga vrgla ob steno, a naslednji dan sem ga spet pobrala in prebrala nova sporočila. Prijateljica Urška mi je rekla: »Tjaša, moraš postaviti mejo. Saj nisi ti kriva za vse.« Ampak kako naj postavim mejo pred lastno materjo?

Spominjam se večerov iz otroštva, ko sem sedela na stopnicah in poslušala mamo, kako joka v kuhinji. Oče je pil pivo in gledal skozi okno. Lovro je kašljal v svoji sobi. Jaz sem bila nevidna. Ko sem dobila petico iz matematike, je mama rekla: »Super, ampak Lovro danes ni mogel v šolo.« Ko sem si prvič zlomila roko na telovadbi, me je vprašala: »Si lahko sama greš do zdravnika? Z Lovrom moram biti doma.«

V Ljubljani sem se trudila začeti znova. V kavarni sem spoznala Marka, študenta prava iz Domžal. Bil je prijazen in potrpežljiv, poslušal je moje zgodbe o domu in mi prinesel čokolado po napornem dnevu. Prvič sem začutila toplino brez občutka dolžnosti.

A mama ni popuščala. Ko sem ji povedala za Marka, je rekla: »Saj veš, da te bo vsak zapustil, ko bo videl, kakšna si.« Njene besede so mi rezale srce bolj kot katerakoli bolezen. Vsakič, ko sem se nasmehnila ali si dovolila biti srečna, sem slišala njen glas: »Lovro te potrebuje bolj kot kdorkoli drug.«

Nekega dne me je poklicala Urška: »Tjaša, tvoja mama piše po Facebooku, da si jo zapustila in da si grozna sestra.« Srce mi je padlo v želodec. Ljudje iz domače vasi so mi začeli pisati – nekateri so me obsojali, drugi so mi tiho izrekli podporo. Ampak sram me je bilo iti domov.

Marko me je objel in rekel: »Tjaša, nisi ti odgovorna za vse to. Tudi ti imaš pravico do življenja.« Ampak kako naj verjamem vanj, ko pa mi lastna mati govori drugače?

Nekega večera sem prejela sporočilo: »Lovro je spet v bolnišnici. Če bi bila doma, bi mu bilo bolje.« Sedela sem na tleh kopalnice in jokala do jutra. Marko me je našel in rekel: »Pojdi domov, če misliš, da moraš. Ampak ne pozabi nase.«

Šla sem domov. Hiša je bila tiha kot grob. Mama me ni pogledala v oči. Lovro je ležal na kavču in rekel: »Tjaša, pogrešal sem te.« Prvič po dolgem času sva se pogovarjala brez mame vmes. Povedal mi je, da se tudi on počuti krivega – da ve, da zaradi njega trpim.

Mama je vstopila in rekla: »Vidiš? Zdaj mu je bolje.« Nisem ji odgovorila. Samo sedela sem poleg Lovra in ga držala za roko.

Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem vedela, da se nekaj v meni spreminja. Začela sem hoditi na terapijo in počasi razumela, da imam pravico do svojega življenja – da ni moja dolžnost nositi vse bolečine družine na svojih ramenih.

Mama mi še vedno piše – včasih prijazno, večinoma pa z očitki. Ampak zdaj znam izklopiti telefon in iti na sprehod ob Ljubljanici z Markom ali Urško.

Včasih ponoči še vedno slišim njen glas: »Si res tako sebična?« Ampak zdaj si upam odgovoriti sama sebi: »Ali ni tudi ljubezen do sebe pomembna? Kje je meja med žrtvovanjem za druge in pravico do lastne sreče? Kaj vi mislite?«