V molitvi sem našla moč: Zgodba o upanju v času družinske krize

»Ne morem več, babi,« je šepnila Tjaša, ko sem jo tistega deževnega popoldneva našla v njeni sobi, stisnjeno v kot med posteljo in radiatorjem. Njene oči so bile rdeče od joka, roke pa so se tresle. Srce mi je padlo v pete. Nikoli si nisem mislila, da bom svojo vnukinjo videla tako zlomljeno.

»Tjaša, zlata moja, pridi k meni,« sem jo prosila in stegnila roke proti njej. Najprej je oklevala, potem pa se mi je počasi približala in se stisnila v moj objem. Čutila sem, kako ji telo drhti. »Vse bo v redu, obljubim ti,« sem ji šepetala v lase, čeprav sama nisem verjela svojim besedam.

Tisti trenutek sem vedela, da se je nekaj v naši družini za vedno spremenilo. Tjaša je bila vedno nasmejana, polna energije, odlična dijakinja na gimnaziji Ledina. A zadnje mesece se je začela zapirati vase, izogibala se je prijateljem in celo svoji mami, moji hčerki Mojci. Mojca je bila zaradi službe v Ljubljani pogosto odsotna, njen mož Peter pa je bil še bolj odtujen – večino časa je preživel v službi ali na telefonu. Vsi smo bili prepričani, da je Tjaša močna, da bo sama prebrodila težave. Kako zelo smo se motili.

Tisto noč nisem spala. Sedela sem v kuhinji in gledala skozi okno v dež. V glavi so mi odzvanjale Tjašine besede: »Ne morem več.« Počutila sem se nemočno. Vzela sem rožni venec in začela moliti. »Prosim te, Bog, daj mi moč. Ne zase, za Tjašo. Naj najde pot iz te teme.« Solze so mi polzele po licih.

Naslednje jutro sem poklicala Mojco. »Mojca, morava nekaj narediti. Tjaša potrebuje pomoč.« Mojca je bila tiho. »Saj vem, mami… Ampak ne vem več, kaj naj naredim. Zdi se mi, da me sploh ne sliši.«

»Mogoče bi morala poiskati strokovno pomoč?« sem previdno predlagala.

»Psiholog? Saj veš, kako je Peter proti temu… Pravi, da si mora sama pomagati.«

Zagrabila me je jeza. »Peter naj bo tiho! To ni nekaj, kar lahko otrok sam reši!«

Tisti dan sem šla do Tjaše v šolo in jo počakala pred vhodom. Ko me je zagledala, je najprej sklonila glavo. »Babi… Saj ni treba…«

»Moram te videti,« sem rekla in jo objela. »Greva na sprehod?«

Sprehodili sva se po Tivoliju. Dolgo sva molčali. Potem pa je nenadoma iz nje privrela bolečina: »Vsi pričakujejo preveč od mene. Mami hoče, da sem najboljša v razredu, Peter pravi, da moram biti močna… Jaz pa ne zmorem več!«

Stisnila sem ji roko. »Tjaša, ni ti treba biti popolna. Dovolj si taka, kot si.«

Tisti večer sem ponovno molila zanjo. Vsak dan znova sem prosila Boga za moč – zanjo in zase. Ko sem naslednjič govorila z Mojco, sem bila odločena: »Poklicala bom psihologinjo na šoli sama.« Mojca ni ugovarjala.

Psihologinja gospa Andreja je bila prijazna in razumevajoča. Povabila je Tjašo na pogovor in že po prvem srečanju sem videla majhno spremembo – kot bi se na njenem obrazu pokazal prvi žarek upanja po dolgem času.

A doma ni bilo miru. Peter je bil besen: »Kaj ste naredile iz nje? Zdaj bo še bolj razvajena! V naši družini ni prostora za take neumnosti!« Mojca mu ni znala oporekati – vedno je bila tiha ob njegovih izpadih.

Nekega večera sem ga ustavila: »Peter! Dovolj imam tvojega zaničevanja! Če ti ni mar za svojo hčerko, potem bodi vsaj tiho!«

V hiši je zavladala napetost. Mojca me je prosila: »Mami, ne zaostruj…«

A jaz nisem mogla več gledati trpljenja svoje vnukinje.

Vsak dan sem molila z njo – najprej na skrivaj, potem pa sva skupaj sedli na rob postelje in skupaj zmolili Oče naš. Počasi so se začeli kazati majhni premiki: Tjaša je spet začela risati – njena največja strast iz otroštva –, včasih se je celo nasmehnila.

Nekega dne mi je rekla: »Babi… Hvala ti. Brez tebe ne bi zdržala.«

Objela sem jo in ji zašepetala: »Nisi sama. Nikoli ne boš.«

Z Mojco sva se končno pogovorili kot mati z materjo. Jokali sva skupaj v kuhinji ob skodelici kamiličnega čaja.

»Mami… Tako me je strah za njo… In za nas…«

»Vera mi daje moč, Mojca. Če ne bi verjela, bi že zdavnaj obupala.«

Počasi se je tudi Peter začel spreminjati – ko je videl Tjašo nasmejano s svinčnikom v roki in sliko v naročju, mu je prvič po dolgem času ušla solza.

Danes ni vse popolno – še vedno pridejo težki dnevi. A zdaj vemo: skupaj zmoremo več. Vera in molitev sta nas povezali takrat, ko smo bili najbolj razklani.

Včasih ponoči še vedno molim in se sprašujem: Koliko otrok še trpi tiho med štirimi stenami? Koliko družin si ne upa priznati bolečine? Morda bi morali vsi večkrat prisluhniti – sebi in drugim.