V jeseni najinih življenj sva bila blagoslovljena s hčerko, a ne vsi so jo sprejeli
»Kaj si rekla?« Marko je sedel za kuhinjsko mizo, v rokah je držal skodelico kave, ki se mu je tresla med prsti. Pogledal me je, kot da sem mu pravkar povedala, da bo padel meteor na našo hišo. »Noseča sem, Marko. Zdravnik je potrdil.«
Tišina je bila težka kot svinec. Slišala sem le tiktakanje ure in svoje srce, ki mi je razbijalo v prsih. Pri sedeminštiridesetih letih sem pričakovala menopavzo, ne pa otroka. Najina sinova, Luka in Žiga, sta že skoraj odrasla – Luka se je pred kratkim poročil in se preselil v Ljubljano, Žiga pa je bil tik pred maturo. Midva z Markom sva končno začela dihati svobodno, načrtovala sva potovanja, vikende v hribih, morda celo kakšno leto v Toskani. In zdaj to.
Marko je počasi odložil skodelico. »A si prepričana? Saj… Saj veš, koliko let imaš?«
»Vem,« sem mu odgovorila tiho. »Ampak otrok je tu. In… nočem ga izgubiti.«
Spomnim se tistega večera, ko sem novico povedala Luki in Žigi. Sedela sta na kavču, vsak s svojim telefonom v roki. »Imam nekaj pomembnega za povedat,« sem začela. Luka me je pogledal z rahlim nasmeškom: »Kaj pa je?«
»Noseča sem.«
Luka je izbuljil oči in nato planil v smeh: »Mama, a se hecaš?«
Žiga pa ni rekel ničesar. Samo vstavil je slušalke nazaj v ušesa in odšel v svojo sobo. Kasneje sem ga našla sedečega na postelji, z obrazom zakopanim v dlani.
»Žiga?« sem sedla poleg njega.
»A res misliš imeti tega otroka?« je zamrmral.
»Ja. Vem, da je nenavadno… Ampak to je darilo. Mogoče zadnja priložnost.«
»To ni pošteno do mene!« je izbruhnil. »Končno bi lahko imel malo miru, zdaj pa bom imel sestrico ali bratca! Vsi bodo govorili o tem!«
Nisem vedela, kaj naj rečem. Vem, da ni bilo lahko – ne zanj, ne za Luko, ne za Marka. Tudi jaz sem ponoči jokala v blazino, prestrašena in negotova. V službi so me sodelavke gledale postrani; ena mi je celo rekla: »A nisi malo prestara za to? Saj veš, kakšna so tveganja?«
Vsak obisk ginekologa je bil poln strahu – ali bo otrok zdrav? Bo moje telo zmoglo? Marko se je trudil biti ob meni, a čutila sem njegovo distanco. Pogosto je ostajal dlje v službi ali pa se je zapiral v delavnico pod pretvezo, da mora popraviti nekaj na avtu.
Ko sem začela kazati trebuh, so se začeli pogledi tudi v trgovini in na ulici. Ena starejša gospa mi je celo rekla: »A ni to malo sebično? Kaj če otrok ne bo zdrav?«
Vse te besede so me bolele bolj kot jutranja slabost ali bolečine v križu. Počutila sem se kot čudakinja – kot da sem naredila nekaj narobe samo zato, ker sem si upala še enkrat postati mama.
Luka me je večkrat poklical iz Ljubljane: »Mama, če ti karkoli zmanjka ali če rabiš pomoč… Samo pokliči.« Bil je topel in razumevajoč – mogoče zato, ker je že sam stopil na pot odraslosti.
Žiga pa se je zapiral vase. Ni hotel govoriti o otroku; ko sva šla skupaj po nakupih za šolske potrebščine, me je ignoriral ali pa odgovarjal z enozložnicami.
Nekega večera sem ga slišala jokati v svoji sobi. Potrkala sem in stopila noter.
»Žiga… Prosim, pogovoriva se.«
Obrisal si je oči in zamrmral: »Vsi v šoli me bodo zafrkavali. Nihče nima mame pri skoraj petdesetih noseče! Zakaj nisi mogla biti kot vse druge mame? Zakaj mora biti pri nas vedno nekaj narobe?«
Objela sem ga in začutila njegovo napetost pod rokami. »Vem, da ti ni lahko. Ampak obljubim ti – še vedno si moj sin. Vedno boš moj otrok.«
Ko se je bližal porod, so se napetosti samo še stopnjevale. Marko mi ni več rekel niti besede o otroku; ponoči sva spala vsak na svoji strani postelje. Včasih sem imela občutek, da bom ostala sama z dojenčkom.
Porod je bil težak in dolg. Ko so mi položili malo deklico v naročje – poimenovala sva jo Ana – sem jokala od sreče in olajšanja. Bila je popolna; drobna pestka življenja s temnimi očmi in gostimi lasmi.
Marko jo je prvič prijel v naročje šele drugi dan. Dolgo jo je gledal in potem tiho rekel: »Nikoli si nisem mislil… Ampak hvala ti.«
Luka je prišel iz Ljubljane s šopkom rož in solzami v očeh: »Dobrodošla doma, Ana.«
Žiga pa… Žiga ni hotel priti v porodnišnico. Prvič jo je videl šele doma. Stal je na pragu otroške sobe in gledal Ano v zibki.
»A lahko grem ven?« me je vprašal brezizraza.
»Seveda lahko… Ampak če želiš… Lahko jo primeš.«
Dolgo časa je stal tam in potem počasi stopil bližje. Previdno jo je prijel v naročje; Ana ga je pogledala z velikimi očmi in se mu nasmehnila.
Takrat se mu je nekaj zlomilo – zajokal je in jo stisnil k sebi.
»Oprosti, mama… Bil sem grozen.«
Objela sem oba – sina in hčerko – in prvič po dolgem času začutila mir.
Zdaj mineva že leto dni od Aninega rojstva. Marko jo obožuje; Luka pride na obisk vsak vikend; Žiga ji bere pravljice pred spanjem.
A še vedno čutim poglede sosedov in šepetanja za hrbtom: »A si videla? Pri teh letih!«
Včasih se vprašam: Zakaj smo Slovenci tako hitri s sodbami? Zakaj ne znamo preprosto sprejeti sreče drugega – tudi če pride nepričakovano?
Bi vi zmogli sprejeti takšno presenečenje v jeseni svojega življenja? Ali bi vas strah in predsodki ustavili pred tem, da bi ljubili še enkrat?