V dežju sem držala povodec, ko je policist dvignil svetilko na kri, ki je kapljala z Lisine tačke

Vlekla sem Liso za povodec po mokrem stopnišču našega bloka v Šiški, ko je spodaj nekdo zakričal, naj se ustavim. Vrata v klet so bila na stežaj, iz teme je zavel vonj po zatohlem betonu in razlitem olju. Lisa je cvilila in trzala, na njenem prstu je bila rdeča sled. Policist je dvignil svetilko in rekel, da je nekdo vlomil v kolesarnico. Jaz pa sem vedela, da če zdaj odprem usta, se bo sprožilo še nekaj hujšega.

V tistem času sem bila izžeta do kosti. Ne ločitev, ne vdovstvo. Samo izgorelost, tista tiha, ki se nabira v telesu, dokler ti roke ne začnejo tresti tudi ob navadnem zvonjenju telefona. Delala sem v računovodstvu v manjši firmi blizu BTC-ja. Šef Bojan je govoril, da smo „kot družina“, potem pa je ob petkih ob sedmih zvečer pošiljal excel tabele. Mož Matej je bil doma vedno bolj odsoten. Nisem si upala priznati, da me je strah lastnih misli.

Lisa se je pojavila nepričakovano. Nekega turobnega novembrskega popoldneva sem šla iz službe na LPP, dež je drobil po vetrobranskem steklu, zrak je dišal po mokrem listju in izpušnih plinih. Na postaji pri Celovški je pod klopjo sedel majhen, kosmat pes, ne čistokrven, z mehko, pepelnato sivo dlako in svetlo rjavimi ušesi. Tresla se je. Ko sem se sklonila, je njena sapica zadišala po stari pašteti in strahu. Ni lajala. Samo gledala me je, kot da sem zadnja možnost.

Hotela sem iti mimo. Res. Imela sem v torbi še neplačane položnice in listek z opominom za elektriko. Najemnina za stanovanje je bila visoka, Matej pa je zadnje mesece nekaj „investiral“ in vedno manj prispeval. Tisti dan sem si rekla: ne morem še psa. Potem pa je Lisa stopila za mano, čisto tiho, in mi z mrzlim nosom potisnila dlan. Dotik me je zadel v trebuh, kot bi me nekdo stresel. In sem jo vzela.

Prva nepovratna odločitev je padla tam, ob LPP postaji: šla sem na veterinarsko ambulanto, čeprav sem vedela, da bo drago. V ambulanti na Viču je dišalo po razkužilu in mokri dlaki. Veterinarka Tanja je pogledala Lisine dlesni, poslušala srce in rekla, da ima vneto uho in stare bolhe. Račun je bil višji, kot sem si upala. Plačala sem s kreditno kartico in potem doma jokala v kopalnici, da me Lisa ne bi slišala.

Naslednje dni sem se vrtela med službo in sprehodi. Zjutraj je bil zrak oster, megla se je vlekla med blokovskimi fasadami, na travi je bil tanek sloj ivja. Lisa je hodila ob meni, njen korak je bil neroden, kot bi se učila. Ko sem ji prvič obrisala tačko z brisačo, je zadrgetala in se stisnila k meni. Njena dlaka je bila groba, a topla. Čutila sem njen utrip ob svojem zapestju, ko sem jo držala, da ji dam kapljice v uho. Njeno dihanje je bilo hitro, potem pa se je umirilo, ko sem ji šepetala, naj zdrži.

Matej ni bil navdušen. Rekel je, da v najemni pogodbi piše, da hišni ljubljenčki niso dovoljeni. Rekel je, da bo zaradi nje smrdel hodnik. Res je, včasih je stanovanje dišalo po mokrem psu in po cenenem šamponu, ki sem ga kupila v Hoferju. A prvič po dolgem času sem imela razlog, da vstanem, tudi ko se mi je zdelo, da mi glava gori.

Druga nepovratna odločitev je prišla, ko sem se zrušila v pisarni. Nič dramatičnega, nobenega filmskega omedlevanja. Samo roke mi niso več ubogale, oči so se mi meglile, in ko mi je Bojan rekel, naj „ne kompliciram“, sem začutila, da mi srce tolče v grlu. Domov sem prišla bleda, Lisa je skočila k vratom in mi z jezikom polizala zapestje. Ta mokri dotik me je prizemljil. In sem naslednji dan šla k osebni zdravnici.

V čakalnici je bilo polno. Vročina radiatorja, vonj po znoju in razkužilu, ljudje so se pritoževali nad ZZZS in čakalnimi dobami. Ko sem prišla na vrsto, sem zdravnici Maji rekla, da ne spim, da se mi vrti, da se bojim, da bom nekega dne samo obstala na prehodu za pešce. Rekla je „izgorelost“ in mi ponudila bolniški stalež ter napotnico za psihoterapijo. Del mene je hotel reči ne. Potem sem pomislila na Liso. Če se zlomim, kdo jo bo peljal ven? Podpisala sem.

Matej je tisti večer eksplodiral. Rekel je, da sem lenoba, da ga spravljam v sramoto. In prvič sem opazila, da Lisa ne laja brez veze. Postavila se je med naju, nizko, brez režanja, samo trdna. Njeno telo je bilo kot barikada. Matej je zamahnil z roko, kot da jo bo odrinil, in takrat sem začutila, da je meja. Ne zaradi mene. Zaradi nje.

Tretja nepovratna odločitev: odšla sem.

Ni bilo herojsko. Bilo je logistično in ponižujoče. V Ljubljani ni lahko najti najema, če imaš psa in bolniško. Prijateljica Petra mi je poslala linke, a večina oglasov je imela „brez živali“. Cene so bile nerealne. Vmes so tekle položnice, ogrevanje, stroški. Matej je grozil, da bo prijavil psa lastniku stanovanja. Jaz sem ponoči pakirala tiho, da sosedje ne bi slišali. Lisa je ležala na moji jakni in me gledala. Njena toplota mi je grela kolena, ko sem sedela na tleh.

Končala sem v manjšem stanovanju v Kranju, v starejšem bloku, kjer je lastnica gospa Milena rekla: „Če pes ne laja ponoči in če čistite, je v redu.“ Stanovanje je dišalo po stari omari in po praženem čebulnem olju iz sosedove kuhinje. Ni bilo lepo, a je bilo varno.

S socialnim vplivom se je začelo na stopnišču. Sosed Luka, mlajši fant, je imel ključe od kolesarnice in je prvi opazil, da se nekdo mota okoli. En večer je potrkal in rekel, da je slišal, da imam psa, in da naj pazim, ker so v zadnjih tednih v okolici kradli. Povedal mi je, da je njegov stric policist. Jaz sem se običajno izogibala pogovorom. Lisa pa je šla k njemu in mu položila glavo na čevelj. Luka se je nasmehnil, prvič sem videla, da ni samo „sosed“. Postal je nekdo, ki me je vprašal, ali potrebujem pomoč.

Tiste noči, ko smo se znašli pri kleti v Šiški, sem bila še vedno v starem stanovanju, ker sem prišla po zadnje škatle. Lisa je našla odprta vrata in stekla dol. Jaz za njo, srce mi je razbijalo. V temi je nekaj zaropotalo. Zasmrdelo je po cigaretnem dimu in kovini. Lisa je zavila, kot da jo je nekaj zarezalo. Ko sem jo prijela, je bila njena tačka spolzka od krvi. Takrat se mi je pred očmi zameglilo.

Luka je bil tam, ker je šel ravno mimo. Poklical je policijo. Jaz sem hotela samo pobegniti, ker sem bila prepričana, da bo Matej vse obrnil proti meni. Da bo rekel, da sem jaz kriva. Policist me je vprašal za podatke, jaz pa sem stala z Liso v naročju. Čutila sem njen pospešen srčni utrip skozi svojo bundo. Njeno dihanje je bilo kratko, vroče. V glavi mi je bobnelo: če jo izgubim, izgubim še zadnje, kar me drži skupaj.

To je bil čustveni vrh, ki ni imel nobene velike besede. Samo strah. Tako čist, da me je skoraj oslepil.

Odločila sem se, da bom sodelovala. Da bom povedala, kaj vem. Da bom povedala tudi, da je Matej zadnje mesece hranil neke ključe in se hvalil, da „pozna ljudi“. To je bila četrta odločitev, ki je nisem mogla več vzeti nazaj: prijavila sem sum, tudi če mi bo to uničilo ostanke miru. Policist je zapisal, jaz sem podpisala. Roke so se mi tresle.

Lisa je končala na urgentni veterini. Spet račun. Spet kreditna. Veterinar je rekel, da je rana globoka, a da bo šlo. Ko sem jo naslednji dan pripeljala domov, je imela povito tačko in oči, ki so bile utrujene. Doma sem ji nežno dvignila glavo in jo božala po vratu, čisto počasi. Njena dlaka je dišala po jodu in po tistem posebnem, živalskem vonju, ki ga ima samo pes, ko je prestrašen in ti vseeno zaupa.

Bolan zrak v meni se je začel premikati. Ne čudežno. Še vedno sem se zbujala ob treh zjutraj, še vedno sem se bala pošte. ZZZS je zavlačeval z odobritvijo terapije, terminov je bilo malo. Šef Bojan je pošiljal sporočila, kdaj se vrnem. Jaz sem včasih sovražila, da moram ven na mraz, ko je pihal veter z Save in so mi prsti otrpnili. Včasih sem bila jezna na Liso, ker je hotela še en krog, ko sem komaj stala.

Ampak ravno to me je spreminjalo. Rutina, ki ni bila moja. Obveznost, ki ni poznala izgovorov. Ko sem se hotela zapreti v posteljo, je Lisa prinesla povodec in ga spustila na moje noge. Ko sem jokala, se je ulegla ob mene in njena toplota mi je grela rebra. Ko sem šla na prvo terapijo, sem jo pred blokom pustila pri Luku, ker ni bilo nikogar drugega. Luka je rekel, da je v redu. In to, da sem nekomu zaupala psa, je pomenilo, da sem prvič po dolgem času zaupala človeku.

Matej je poskušal priti nazaj. Ne iz ljubezni. Iz kontrole. Pisal je, da sem mu dolžna, da sem mu uničila ugled. Jaz sem mu odgovorila samo enkrat. Napisala sem, da naj komunicira preko odvetnice. To me je stalo denarja, ki ga nisem imela. A ko sem to napisala, sem čutila, da se mi hrbet prvič zravna.

Danes živim v Kranju, v istem majhnem stanovanju. Lisa šepa, ko je vreme vlažno, in takrat jo nosim po stopnicah. Teža njenega telesa mi včasih reže v rame, a je to tista dobra bolečina, ki te spomni, da si prisoten. Še vedno imam dneve, ko mi je vse preveč. Ko zadiši po mokrem asfaltu in me stisne v prsih. Ko se spomnim, kako sem v Šiški stala ob kleti in držala krvavo tačko.

Nič se ni rešilo čez noč. Samo jaz sem se počasi naučila, da se ne smem več izgubiti. In da odgovornost do nekoga drugega včasih reši tebe.

Zdaj se sprašujem: ali je zvestoba dolžnost, če te izčrpava, ali je to edina stvar, ki nas drži človeške, ko bi najraje odnehali? Kaj bi vi naredili, če bi vas nekdo, ki vas potrebuje, prisilil, da prvič izberete sebe?