„Torej je odločeno, vzamemo kredit.” – Ena odločitev, ki je spremenila vse

»Torej je odločeno, vzamemo kredit,« je rekla tašča s tistim njenim hladnim, skoraj uradnim glasom, ki ga uporablja, kadar želi, da vsi vedo, kdo ima zadnjo besedo. V sobi je zavladala tišina, le žlica, ki jo je mož odložil na krožnik, je zazvenela kot udarec sodbe. Pogledala sem ga – Marka, mojega moža – in iskala v njegovih očeh vsaj kanček dvoma ali sočutja. Namesto tega je le skomignil z rameni in se izognil mojemu pogledu.

»Ampak…« sem začela, a me je prekinila tašča: »Nina, to je najboljša rešitev za vse. Saj si tudi ti rekla, da bi bilo lepo imeti več prostora za otroke.«

Res sem to rekla. Ampak nisem rekla, da želim kredit, ki ga bomo vsi skupaj odplačevali naslednjih trideset let. Nisem rekla, da želim biti del družine, kjer se o tako pomembnih stvareh odloča brez mene. V tistem trenutku sem se počutila kot gostja v lastnem življenju.

Kosilo se je nadaljevalo v napeti tišini. Otroka sta se igrala pod mizo, tast je brskal po telefonu, Marko pa je z vilicami razbijal krompir na drobne koščke. V meni pa je rasel nemir – tisti občutek, da sem nekje na poti izgubila sebe.

Ko smo prišli domov v naše majhno stanovanje v Šiški, sem Marku skušala razložiti svoje občutke. »Zakaj se nismo pogovorili? Zakaj ste odločili brez mene? Saj gre tudi za moje življenje!«

Marko je zavzdihnil: »Nina, saj veš, kako je z mojo mamo. Če ji ne bi pritrdili, bi naredila še večji cirkus. Saj boš videla, vse bo v redu. Večja hiša pomeni več prostora za nas vse.«

»Za nas vse? Ali za tvojo mamo?« sem ga vprašala ostro.

Ni odgovoril. Samo odšel je pod tuš in pustil vrata spalnice priprta – kot vedno, kadar ni želel nadaljevati pogovora.

Tisto noč nisem spala. V mislih sem preigravala vse pogovore zadnjih let: kako sem vedno popuščala, ker »je tako lažje«, ker »je mama že stara«, ker »je to za dobro otrok«. Vedno sem bila tista, ki je skrbela za kompromis. Vedno tista, ki je požrla besede.

Naslednji teden so začeli urejati papirje za kredit. Marko mi je prinesel pogodbo v podpis. »Samo tu podpiši, Nina. Saj veš, brez tvojega podpisa ne gre.«

Pogledala sem listek in začutila cmok v grlu. Znesek kredita je bil ogromen. Če bi šlo karkoli narobe – če bi Marko izgubil službo v tovarni ali če bi jaz ostala brez dela v vrtcu – bi izgubili vse. In še vedno nisem imela občutka, da sem del te odločitve.

»Ne morem kar tako podpisati, Marko. To ni pošteno do mene.«

Zavzdihnil je: »Nina, ne kompliciraj. Saj smo družina.«

Družina? V tistem trenutku sem se počutila bolj sama kot kdajkoli prej.

V službi so opazili mojo napetost. Moj sodelavec Peter me je vprašal: »Nina, si v redu? Zadnje čase si čisto odsotna.«

Skomignila sem z rameni: »Doma imamo težave.«

Peter me je pogledal s tistim razumevajočim pogledom: »Če rabiš pogovor…«

Zvečer sem sedela na kavču in gledala otroke, kako sestavljajo lego kocke. V meni pa se je nabiral obup. Kaj če res podpišem? Kaj če čez nekaj let ugotovim, da sem popolnoma izginila? Da nisem več Nina, ampak samo še žena in mama v hiši svoje tašče?

Tistega večera sem prvič pomislila na nekaj nepredstavljivega: da bi odšla.

Naslednji dan sem poklicala svojo mamo v Kamnik. »Mami… lahko pridem za nekaj dni k tebi?«

Njena tišina na drugi strani telefona mi je povedala vse. Vedela je, da nekaj ni v redu.

Ko sem prišla k njej z otrokoma in dvema kovčkoma v rokah, me je samo objela in rekla: »Nina, tukaj si vedno dobrodošla.«

Prvič po dolgem času sem lahko zadihala s polnimi pljuči. Mama mi je skuhala čaj in me pustila pri miru – brez vprašanj, brez sodb.

Marko me je klical vsak dan. Najprej jezno: »Kako si si drznila oditi? Kaj naj rečem mami? Kaj naj rečem otrokom?« Potem bolj obupano: »Nina, pridi domov. Saj bomo našli rešitev.«

A jaz nisem mogla več nazaj. Vsaj ne takoj.

V Kamniku sem začela znova razmišljati o sebi. O tem, kaj si želim. O tem, kdo sploh sem brez vseh kompromisov in prilagajanj.

Mama mi je neko popoldne rekla: »Veš, Nina… tudi jaz sem nekoč morala sprejeti težko odločitev. Tvoj oče ni nikoli poslušal mojih želja. Ko sem končno zbrala pogum in mu povedala resnico, sva oba postala boljša človeka – čeprav sva šla narazen.«

Njene besede so mi dale moč.

Po treh tednih sem se srečala z Markom na kavi v Ljubljani. Bil je utrujen in prestrašen.

»Nina… pogrešam te. Pogrešam otroke. Ampak ne vem več, kako naprej.«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Marko, ne morem več živeti tako kot prej. Ne morem biti samo podpis na papirju ali nekdo, ki ga vprašate za mnenje šele potem, ko ste že vse odločili.«

Dolgo sva sedela v tišini.

Na koncu sva se dogovorila za skupno terapijo pri psihologinji Mojci v Domžalah.

Ni bilo lahko. Prvič sva oba priznala stvari, ki sva jih leta skrivala pod preprogo: njegovo navezanost na mamo; mojo potrebo po samostojnosti; najine strahove pred prihodnostjo.

Po mesecih pogovorov sva sprejela odločitev: kredit bomo vzeli le pod pogojem, da bomo imeli vsak svoj glas – in da bomo živeli ločeno od tašče.

Danes živimo v manjšem stanovanju na obrobju Ljubljane. Ni popolno in ni veliko – a prvič po dolgem času imam občutek, da diham s polnimi pljuči.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi kot jaz – tiho požirajo besede in sanje zaradi miru v družini? Kdaj bomo končno začele verjeti vase in si upale reči: dovolj?