To je stanovanje mojega sina, ti pa si tukaj nihče – zgodba, ki mi je za vedno spremenila življenje
»To je stanovanje mojega sina, ti pa si tukaj nihče!« je zagrmelo iz ust gospe Marije, še preden sem sploh dobro stopila čez prag. Njene oči so bile ostre kot rezilo, roke prekrižane na prsih, v zraku pa je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Srce mi je začelo divje razbijati, dlani so se mi spotile, in v tistem trenutku sem vedela, da se je moje življenje za vedno spremenilo.
Vse se je začelo tistega deževnega popoldneva, ko sva se z Markom, mojim možem, končno preselila v njegovo stanovanje v Šiški. Stanovanje je bilo majhno, a polno upanja – najin prvi skupni dom. Marko je bil vesel, jaz pa sem bila polna pričakovanj in strahu, saj sem vedela, da njegova mama živi le nekaj ulic stran in ima navado, da nenapovedano prihaja na obisk. A nikoli si nisem predstavljala, da bo že prvi obisk tako boleč.
»Ne razumem, zakaj si ne najdeta svojega stanovanja,« je nadaljevala Marija, ko je stopila v kuhinjo in začela odpirati omare, kot da bi preverjala, če sem jih pravilno napolnila. »To je bilo vedno Markovo stanovanje. Ti si tukaj samo gostja.«
Marko je stal ob meni, tiho kot miška, in gledal v tla. V tistem trenutku sem si želela, da bi me objel, da bi me zaščitil, a namesto tega je le zamrmral: »Mama, prosim…«
»Prosim? Kaj prosim? Saj veš, da imam prav!« je siknila in me ošinila s pogledom, ki je govoril več kot tisoč besed.
V meni se je začel nabirati obup. Vedela sem, da sem v tem stanovanju tujec, čeprav sem vsak kotiček napolnila s svojo ljubeznijo in trudom. Vsak dan sem skrbela, da je bilo vse čisto, da je Marko imel topel obrok, da so rože na okenski polici cvetele. A vse to ni pomenilo nič, ko je vstopila ona.
Tisti večer sem dolgo jokala v kopalnici. Marko je potrkal na vrata, a nisem želela govoriti z njim. Počutila sem se izdano – ne le s strani njegove mame, ampak tudi njega. Zakaj me ni zaščitil? Zakaj je dovolil, da me je njegova mama tako ponižala?
Naslednje dni sem se trudila, da bi bila tiha, neopazna. Marija je prihajala skoraj vsak dan, prinašala je domače pecivo, a z vsakim obiskom je bolj jasno dajala vedeti, da sem tukaj nezaželena. »Veš, Ana, Marko ima rad red. Upam, da ga ne boš razvadila s svojimi navadami,« mi je rekla nekega dne, ko sem obešala perilo na balkon. »In prosim, ne premikaj pohištva. Tako, kot je, je Marku vedno ustrezalo.«
Vsak njen stavek je bil kot udarec. Začela sem dvomiti vase. Sem res tako slaba žena? Sem res vsiljivka v lastnem domu? Marko je bil vedno bolj odsoten. Ko sem ga vprašala, zakaj ne postavi meje svoji mami, je le skomignil z rameni: »Veš, kakšna je. Saj bo minilo.«
A ni minilo. Postajalo je huje. Marija je začela prihajati tudi ob večerih, včasih je celo prinesla ključe, ki jih je imela še iz časov, ko je Marko živel sam. Nekega večera sem jo zalotila, kako brska po najini omari v spalnici. »Samo preverjam, če je vse v redu,« je rekla hladno. Takrat sem prvič povzdignila glas: »To je tudi moj dom!«
Marija se je zasmejala. »Tvoj dom? Ne bodi smešna, Ana. To je stanovanje mojega sina. Ti si tukaj samo zato, ker ti dovolimo.«
Tiste noči sem spakirala kovček in odšla k svoji sestri v Domžale. Marko me je klical, pošiljal sporočila, a nisem mu odgovorila. Potrebovala sem čas, da razmislim, kdo sem in kaj si želim. Pri sestri sem prvič po dolgem času spet začutila mir. Pogovarjali sva se dolgo v noč. »Ana, ne dovoli, da te kdo tako ponižuje. Tudi ti si vredna ljubezni in spoštovanja,« mi je rekla.
Po tednu dni sem se vrnila. Marko me je čakal na vratih, vidno utrujen in zaskrbljen. »Prosim, Ana, vrni se. Obljubim, da bom govoril z mamo,« je rekel. Pogledala sem ga v oči in prvič začutila, da je tudi on žrtev njene manipulacije. »Marko, če želiš, da ostanem, moraš postaviti meje. Ne bom več živela v senci tvoje mame.«
Tistega večera sva imela dolg pogovor. Marko je končno razumel, kako zelo me boli njeno obnašanje. Naslednji dan je poklical Marijo in ji jasno povedal, da nima več pravice vstopati v najino stanovanje brez najinega dovoljenja. Marija je bila besna, kričala je po telefonu, a Marko je ostal trden.
Življenje se je počasi začelo vračati v normalne tirnice. Marija je še vedno prihajala na obisk, a le, ko sva jo povabila. Najin odnos z Markom se je poglobil, saj sva skupaj preživela najtežjo preizkušnjo. Naučila sem se, da moram postaviti meje in se boriti za svoje dostojanstvo.
Včasih se še vedno vprašam, zakaj je bilo potrebno toliko bolečine, da sem spoznala svojo vrednost. Je res tako težko v Sloveniji najti svoj prostor pod soncem, če si ženska, ki se poroči v »njegovo« stanovanje? Koliko nas je, ki smo morale skozi isto zgodbo?
Mogoče pa je prav, da o tem spregovorimo na glas. Kako bi vi ravnali na mojem mestu? Bi zbrali pogum in postavili meje, ali bi še naprej tiho trpeli?