To je hiša mojega vnuka. Ne drzni si je deliti: Moja zgodba o boju za dom po razpadu družine
»To je hiša mojega vnuka. Ne drzni si je deliti!« je zagrmela gospa Marija, ko sem tistega mrzlega novembrskega popoldneva odprla vrata. Njene oči so bile polne prezira in odločnosti, kot da bi bila jaz tat, ki ji hoče ukrasti nekaj svetega. V rokah je stiskala mapo z dokumenti, jaz pa sem v ozadju slišala svojega sina Nejca, ki se je igral s kockami in ni slutil, da se njegov svet pravkar ruši.
»Marija, prosim, to je zdaj moj dom. Tudi Nejc ga ima rad. Zakaj mi to delaš?« sem komaj izdavila, a ona ni popustila.
»To ni tvoj dom! To je hiša mojega sina in mojega vnuka. Ti si tukaj samo še gostja,« je siknila in mi potisnila papirje v roke. »Če bo treba, grem na sodišče!«
Ko sem zaprla vrata za njo, so mi roke drhtele. Vse odkar me je Marko zapustil zaradi druge ženske, sem se borila za vsakdanji mir. Hiša v okolici Domžal, ki sva jo z Markom kupila na kredit, naj bi bila najin skupni začetek. A zdaj sem bila sama, brez podpore, z otrokom in s krediti, ki so viseli nad mano kot temen oblak.
Marko se je po ločitvi preselil v Ljubljano k novi partnerki in postal skoraj neviden oče. Preživnine ni plačeval redno, izgovarjal se je na finančne težave. Ko sem ga prosila za pomoč, mi je rekel: »Saj imaš hišo, kaj še hočeš?« Njegova mama pa je začela prihajati vedno pogosteje – najprej pod pretvezo, da pride po Nejca, potem pa z vedno bolj jasnimi zahtevami.
»Veš, Tanja, ti si zdaj sama. Nejc pa potrebuje stabilnost. Če ne moreš skrbeti zanj, ga lahko vzamemo k sebi,« mi je nekoč rekla medtem ko je kuhala kavo v moji kuhinji. V tistem trenutku sem začutila ledeno roko okoli srca.
Vsak obisk je bil napetost – preverjala je čistočo, gledala v hladilnik, spraševala Nejca, če mu kaj manjka. Ko sem ji rekla, naj ne hodi več nenapovedano, je užaljeno odvrnila: »To je tudi moj dom!«
Začela sem opažati drobne spremembe – Nejc je postal nemiren, ponoči se je zbujal in spraševal: »Mami, ali bomo morali ven iz hiše?«
Nisem imela nikogar – moji starši so umrli že pred leti, prijatelji so imeli svoje težave. Po službi v trgovini sem hitela domov in razmišljala, kako bom plačala naslednjo položnico. Hiša je bila sicer na pol še Markova, a on ni hotel slišati o prodaji ali o tem, da bi mi prepustil svoj delež.
Nekega dne sem v nabiralniku našla uradno pismo – Marija me je prijavila na center za socialno delo zaradi domnevne zanemarjenosti Nejca. V obrazložitvi je pisalo: »Tanja ni sposobna skrbeti za otroka in mu zagotavljati ustreznih pogojev.«
Solze so mi tekle po licih, ko sem brala njene besede. Kako lahko ženska, ki sem jo nekoč klicala mama, zdaj tako brezsrčno posega v moje življenje? Poklicala sem jo in jo prosila: »Marija, prosim te kot človek človeka – nehaj!«
»Jaz samo skrbim za svojega vnuka! Če ti ne moreš poskrbeti zanj, bom jaz!«
Na centru so me zasliševali kot kriminalca. Preverjali so vse – od stanja v hiši do Nejčevih ocen v šoli. Na srečo so ugotovili, da ni nobenih znakov zanemarjanja. A rana v meni je ostala.
Vse bolj sem se bala prihodnosti. Kaj če izgubim hišo? Kaj če mi vzamejo Nejca? Noči so bile dolge in polne tesnobe. Včasih sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v prazno ulico ter si želela pobegniti nekam daleč stran.
Nekega večera me je Nejc vprašal: »Mami, zakaj babica noče več priti na rojstni dan?«
»Včasih odrasli pozabimo na to, kaj je res pomembno. Ampak midva bova vedno skupaj, obljubim ti.«
Sodna bitka se je začela – Marija je zahtevala svoj delež hiše kot dedinja po Marku (ki ga še ni bilo niti blizu smrti!), grozila z izvršbo in celo s tem, da bo poklicala novinarje. Po Domžalah so krožile govorice – da sem lena mati, da pijem, da imam ljubimca. Ljudje so me gledali postrani v trgovini.
Vse to me je skoraj zlomilo. A zaradi Nejca nisem smela obupati. Poiskala sem pravno pomoč pri brezplačni pravni pisarni v Ljubljani. Odvetnica mi je rekla: »Ne pustite se ustrahovati. Hiša je še vedno vaša skupna lastnina in nihče vas ne more kar tako vreči ven.«
Začela sem zbirati dokaze – položnice, fotografije Nejca pri igri, pričevanja učiteljic. Vsak dan sem se borila za svoj košček miru.
Nekega dne me je poklicala Marija: »Tanja, če bi bila pametna, bi že zdavnaj šla iz te hiše. Nihče te tukaj noče.«
»Ampak Nejc si želi ostati tukaj. To je njegov dom!«
»To ni tvoj dom! To je dom mojega vnuka!«
Po mesecih napetosti in groženj se je sodni postopek končno zaključil – sodnica je odločila, da lahko ostaneva v hiši do Nejčeve polnoletnosti in da ima Marko dolžnost plačevati preživnino. Mariji pa ni pripadalo nič več kot pravica do obiska vnuka.
Ko sem tistega dne sedela na vrtu in gledala Nejca pri igri pod staro češnjo, sem prvič po dolgem času začutila olajšanje.
A brazgotine ostajajo – nezaupanje do ljudi, strah pred prihodnostjo in vprašanje: Zakaj družina tako pogosto postane največji sovražnik? Ali res potrebujemo sodnike in papirje, da bi zaščitili tisto malo sreče?
Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi se borili ali bi odšli?