Tisti torek, ko sem ujela taščo v spalnici: Resnica, ki je razklala našo družino

»Kaj pa počneš tukaj?« sem zasikala skozi stisnjene zobe, ko sem vstopila v spalnico in zagledala taščo, kako z enim čevljem v roki premetava mojo predalnik. Dež je še vedno bobnal po oknih, v zraku pa je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Moj glas je bil oster, a roke so se mi tresle. Nikoli si nisem mislila, da bom svojo taščo, gospo Marijo, zalotila pri takem dejanju.

Obrnila se je k meni s tistim njenim značilnim pogledom – mešanico presenečenja in užaljenosti. »Samo iskala sem… nekaj za popravilo,« je zamomljala in hitro odložila čevlje nazaj v predal. »Tvoj mož je rekel, naj pogledam, če imaš kakšne stare nogavice za krpe.«

Laž je visela med nama kot težka megla. Vedela sem, da Peter nikoli ne bi rekel kaj takega. A nisem imela moči za prepir. Samo stala sem tam, mokra od dežja in še bolj od občutka izdaje.

Ko je Marija odšla iz sobe, sem sedla na rob postelje in si z dlanjo podrgnila čelo. V glavi so mi švigale misli: Zakaj je brskala po mojih stvareh? Kaj je iskala? Je mogoče našla kaj, česar ne bi smela? V tistem trenutku sem začutila, da se je nekaj v naši družini premaknilo – kot bi se pod mojimi nogami odprla razpoka.

Tisti večer sem Petru povedala, kaj se je zgodilo. Najprej me je gledal z nejevero. »Moja mama? Saj veš, kakšna je… Malo radovedna, nič hudega ni mislila.« Njegova brezbrižnost me je zabolela bolj kot karkoli drugega. »Peter, to ni normalno! Ne more kar tako hoditi po najini hiši in brskati po mojih stvareh!« sem vztrajala.

A on je samo skomignil z rameni in rekel: »Saj veš, da ji ni lahko odkar je oče umrl. Pusti ji malo prostora.«

Tisto noč nisem mogla spati. Vsak šum v hiši me je prebudil. V mislih sem premlevala vse pretekle dogodke – vse tiste drobne pripombe, ki jih je Marija stresala name ob nedeljskih kosilih; vse tiste trenutke, ko sem se počutila kot tujek v lastni hiši.

Naslednji dan sem poklicala svojo najboljšo prijateljico Tanjo. »Ne morem več tako živeti,« sem ji rekla med solzami. »Vsi pričakujejo, da bom tiho in potrpežljiva, a jaz se počutim kot služkinja v lastnem domu.«

Tanja me je poslušala in potem tiho rekla: »Veš kaj? Čas je, da postaviš meje. Če tega ne boš naredila ti, jih ne bo nihče.«

Zbrala sem pogum in povabila Marijo na pogovor. Sedeli sva v kuhinji ob kavi. Srce mi je razbijalo kot noro.

»Marija, rada bi govorila o včerajšnjem dnevu. Ni mi bilo prijetno, ko sem vas našla v spalnici. Prosim vas, da spoštujete mojo zasebnost.«

Za trenutek je bila tišina tako gosta, da bi jo lahko rezala z nožem. Potem pa je Marija planila: »Ti si vedno tako občutljiva! Vse jemlješ preveč osebno! Saj sem samo hotela pomagati! Če ti ni prav, pa povej Petru naj me ne kliče več!«

Njene besede so me zabolele kot udarec. A tokrat nisem popustila. »Ne gre za to, kdo koga kliče. Gre za spoštovanje. To je moj dom in želim si miru.«

Marija je vstala in jezno odkorakala ven. Vrata so zaloputnila tako močno, da so se stresle šalice na polici.

Peter mi tisti večer ni govoril. Samo sedel je pred televizijo in buljil v ekran. Ko sem ga vprašala, če bova kdaj res družina – jaz, on in najin sinček Luka – ali bom vedno samo gostja v njegovem življenju, ni znal odgovoriti.

Dnevi so minevali v napetosti. Marija ni več prihajala na obisk. Peter je bil vedno bolj zaprt vase. Luka je začel spraševati: »Mami, zakaj babica ne pride več?« In jaz nisem znala odgovoriti.

V službi so opazili mojo zamišljenost. Šefica mi je en dan rekla: »Nina, če potrebuješ prost dan ali pogovor… Vem, da ni lahko biti med dvema ognjema.«

Začela sem hoditi na sprehode po Rožniku in tam razmišljala o svojem življenju. Spraševala sem se: Kdaj sem izgubila sebe? Kdaj sem dovolila, da drugi odločajo o moji sreči?

Nekega popoldneva me je poklicala Marija. Njena glas je bil tih in utrujen: »Nina… mogoče sva obe naredili napako. Pogrešam Luko.«

Srečali sva se v parku Tivoli. Sedli sva na klopco pod kostanji.

»Veste…« sem začela previdno, »včasih imam občutek, da me nikoli niste sprejeli.«

Marija je dolgo molčala. Potem pa tiho rekla: »Res je… Bala sem se, da bom izgubila sina. A zdaj vidim, da sem skoraj izgubila vse.«

Solze so mi stekle po licih. Prvič sva si resnično povedali vse – brez olepševanja in brez laži.

Ko sem prišla domov, sem Petru povedala za pogovor z njegovo mamo. Prijel me je za roko in rekel: »Oprosti… Bil sem strahopeten. Nisem hotel izbirati med tabo in mamo.«

»Ne gre za izbiro, Peter. Gre za spoštovanje vseh nas.«

Od takrat naprej so stvari počasi prihajale na svoje mesto. Marija ni več prihajala nenapovedano. Peter se je trudil biti bolj prisoten doma. Jaz pa sem prvič po dolgem času začutila mir.

Včasih se vprašam: Zakaj smo Slovenci tako pogosto tiho? Zakaj raje požremo krivico kot da bi povedali resnico? Morda bi bilo življenje lažje, če bi si upali postaviti meje – tudi pred tistimi, ki jih imamo najraje.