Tašča proti snahi: Bitka za družinsko harmonijo

»Ne morem več, Matej!« sem skoraj zavpila, ko sem v kuhinji s tresočimi rokami brisala mizo, polno drobtin, ki jih je Nina pustila za sabo. Moj sin je stal ob vratih, z očmi, ki so se izogibale mojega pogleda. »Mama, prosim, ne začni spet,« je tiho rekel, a sem v njegovem glasu slišala utrujenost. V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem sama proti celemu svetu.

Nina je v našo družino vstopila pred dvema letoma, ko sta se z Matejem poročila v majhni cerkvi v Škofji Loki. Takrat sem bila še polna upanja, da bom dobila hčer, ki je nikoli nisem imela. A že prvi meseci so pokazali, da sem se motila. Nina je bila drugačna – samozavestna, glasna, včasih celo predrzna. Nič ni bilo dovolj dobro zanjo: moja potica je bila preveč suha, moj vrt preveč zaraščen, moj način vzgoje vnukinje, male Lare, pa zastarel.

Najhuje je bilo, ko sem slišala, kako je v dnevni sobi govorila z Matejem: »Tvoja mama se preveč vtika. Ne morem več, Matej. Če ne boš postavil meje, bom jaz!« Takrat sem prvič začutila, da izgubljam sina. On je bil vedno moj zaveznik, moj ponos. Zdaj pa je stal med nama, razpet, kot da ne ve, komu naj verjame.

Vsakdan je postal bojno polje. Ko sem prišla na obisk, sem morala napovedati svoj prihod, čeprav sem prej vedno lahko vstopila brez trkanja. Ko sem prinesla domače piškote za Laro, jih je Nina postavila na najvišjo polico in rekla: »Hvala, a Lara ima alergijo na orehe.« Nikoli prej nisem slišala za to alergijo. Ko sem želela Laro peljati v park, mi je Nina zabrusila: »Najprej me vprašaj, ne moreš kar tako vzeti mojega otroka.«

Včasih sem ponoči jokala v tišini, da me mož, Jože, ne bi slišal. On je bil vedno bolj pragmatičen: »Pusti ju, naj živita po svoje. Saj bo minilo.« A jaz nisem mogla. Počutila sem se, kot da sem izgubila del sebe. Moja družina je bila vedno moj svet, zdaj pa sem bila v njej tujec.

Najbolj me je prizadelo, ko sem za svoj rojstni dan povabila vse k nam na kosilo. Pripravila sem govejo juho, pečenko in jabolčni zavitek, kot vedno. Nina je prišla z zamudo, brez pozdrava, in med kosilom ves čas gledala v telefon. Ko sem ji ponudila zavitek, je rekla: »Ne jem sladkorja, ampak hvala.« Vsi so utihnili. Matej je le nemočno pogledal v krožnik. Po kosilu je Nina odpeljala Laro domov, češ da ima popoldne še opravke. Ostala sem sama v kuhinji, med umazanim posodjem in tišino, ki je bolela bolj kot katerakoli beseda.

Nekega dne sem se odločila, da moram nekaj ukreniti. Povabila sem Nino na kavo, sama, brez Mateja. Prišla je, a že na začetku sem videla, da je napeta. »Nina, rada bi se pogovorila,« sem začela previdno. »Vem, da nisva začeli najbolje, ampak res si želim, da bi se bolje razumeli.«

Nina me je pogledala naravnost v oči. »Vem, da imate radi Mateja in Laro. Ampak včasih imam občutek, da me ne sprejemate. Da mislite, da nisem dovolj dobra za vašega sina.« Njene besede so me zadele kot udarec. »Nina, nikoli nisem želela, da bi se tako počutila,« sem zašepetala. »Samo… težko mi je, ker imam občutek, da izgubljam stik z njima.«

Za trenutek sva obe molčali. Potem je Nina tiho rekla: »Tudi meni ni lahko. Prihajam iz popolnoma drugačne družine. Pri nas ni bilo nikoli toliko bližine, kot jo imate vi. Včasih me to duši. Potrebujem svoj prostor.«

Tisti pogovor je bil prvi korak. A ni rešil vsega. Še vedno so bile napetosti. Ko sem naslednjič prišla na obisk, sem se trudila, da sem spoštovala Ninine meje. Najprej sem jo poklicala, vprašala, če lahko pridem. Prinesla sem sadje namesto piškotov. Ko sem želela Laro objeti, sem najprej vprašala: »Lahko?« Nina je bila bolj sproščena, a še vedno zadržana.

Včasih sem se spraševala, ali sem res jaz kriva za vse. Ali sem res preveč posesivna? Ali pa je Nina preobčutljiva? Ko sem o tem govorila s prijateljico Marijo, mi je rekla: »Veš, vsaka snaha in tašča imata svoj boj. Pomembno je, da ne obupaš. Družina je vredna truda.«

A včasih sem bila na robu obupa. Ko sem izvedela, da Nina in Matej razmišljata o selitvi v Maribor, me je stisnilo pri srcu. »Zakaj? Saj imata tukaj vse,« sem vprašala Mateja. »Mama, rabiva svoj mir. Nina ne more več živeti v tej napetosti,« je rekel. Takrat sem prvič začutila, da bi lahko res izgubila sina.

Vse bolj sem se zavedala, da moram spustiti. Da moram dovoliti, da moj sin živi svoje življenje, tudi če to pomeni, da bom manj del njegovega sveta. A to je bilo najtežje. Ko sem nekoč sedela na klopci v Tivoliju in gledala, kako mlade mamice vozijo vozičke, sem si zaželela, da bi lahko začela znova. Da bi bila bolj potrpežljiva, manj vsiljiva.

Nekega večera sem prejela sporočilo od Nine: »Hvala, ker si danes spoštovala moje želje. Lara je bila zelo vesela, da si jo peljala na sladoled.« Prvič po dolgem času sem začutila upanje. Morda bova nekoč našli skupni jezik. Morda bova lahko skupaj praznovali rojstni dan Lare, brez napetosti.

A še vedno me je strah. Strah, da bom ostala sama. Da bom izgubila družino, ki mi pomeni vse. Zato vas sprašujem: ali sem res jaz tista, ki dela narobe? Kako naj najdem ravnotežje med tem, da sem dobra mama in dobra tašča? Ali je mogoče, da bova z Nino nekoč res postali prijateljici?

Včasih se vprašam: ali je vredno vztrajati, če te nihče ne razume? Ali pa je družina res tista, za katero se je treba boriti do konca? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?