Tašča pred mojimi vrati: Imam pravico do svojega prostora?
»Spet je tukaj,« sem si zašepetala, ko sem skozi kukalo na vratih zagledala znano postavo. Moj sinček, komaj dva meseca star, je ravno zaspal po uri joka, jaz pa sem si želela le pet minut tišine. A tam je stala – Marija, moja tašča, z vrečko domačih piškotov in izrazom, ki ni dopuščal ugovora. »Nina, odpri, prinesla sem ti nekaj za malega!« je zaklicala, kot da je to najlepša novica dneva.
Stisnila sem zobe, odprla vrata in si nadela nasmeh, ki je bil bolj grimasa kot karkoli drugega. »Pozdravljeni, Marija, ravno sva z Nikom zaspala,« sem poskusila nežno, a ona je že stopila mimo mene, kot da sem zrak. »Ah, saj veš, kako je, otroci rabijo babico,« je rekla in že začela razpakirati piškote na kuhinjski mizi.
V meni je vrelo. Že od prvega dne, ko sem prišla iz porodnišnice, je Marija vsak drugi dan stala pred vrati. Brez klica, brez vprašanja, kot da je to samoumevno. Moj mož, Matej, je vedno rekel: »Saj misli dobro, pusti ji veselje.« Ampak ali je moje veselje kaj manj vredno? Ali ni moj dom tudi moj prostor, kjer imam pravico do miru?
Tistega dne, ko je Marija spet sedela v dnevni sobi in mi razlagala, kako sem narobe povila Nika, sem prvič začutila, da ne zdržim več. »Veš, Nina, včasih smo otroke povijali bolj tesno, zato so bili bolj mirni,« je rekla in mi vzela sina iz rok. Srce mi je poskočilo, roke so se mi tresle. »Marija, prosim, pustite ga, pravkar je zaspal,« sem rekla tiho, a dovolj odločno, da je za trenutek obstala. Pogledala me je, kot da sem ji pravkar zabrusila nekaj groznega. »Samo pomagam,« je zamrmrala in mi ga nerodno vrnila.
Ko je odšla, sem se zgrudila na kavč in zajokala. Nikoli si nisem mislila, da bo materinstvo tako osamljeno. Vsi so mi govorili, kako je lepo, kako je otrok največja sreča. A nihče mi ni povedal, da bom morala vsak dan braniti svoj prostor, svojo vlogo matere. Moja mama živi v Mariboru in pride le občasno, vedno vpraša, če lahko pride, vedno spoštuje moj čas. Marija pa je drugačna. Ona je prepričana, da ima pravico do vsega, kar je Matejevo – in zdaj tudi mojega.
Zvečer sem Mateju poskušala razložiti, kako se počutim. »Matej, jaz ne morem več. Tvoja mama prihaja brez najave, jemlje mi otroka iz rok, govori mi, kaj vse delam narobe. Počutim se, kot da sem gostja v lastnem domu.« On je samo zavzdihnil: »Nina, saj veš, da je taka. Če ji kaj rečem, bo užaljena. Saj bo minilo, ko bo Nik večji.«
A ni minilo. Naslednji teden je Marija prišla še pogosteje. Enkrat sem bila pod tušem, ko sem zaslišala, da nekdo brska po kuhinji. V kopalnem plašču sem stekla ven in jo našla, kako pripravlja mleko za Nika. »Nisem te hotela zbuditi,« je rekla, »saj veš, kako je, ko si utrujena.«
Tiste noči nisem spala. V glavi sem premlevala, ali sem res tako slaba mama, da potrebujem stalni nadzor. Zakaj se ne znam postaviti zase? Zakaj Matej ne razume, da me boli, ko njegova mama prestopa meje?
Nekega popoldneva, ko sem dojila Nika, je Marija spet prišla. Tokrat sem se odločila, da ne bom odprla. Sedela sem v tišini, srce mi je razbijalo, ko je zvonec zvonil in zvonil. Po petih minutah je odšla. Počutila sem se krivo, a hkrati prvič svobodno.
Zvečer je Matej prišel domov in rekel: »Mama je bila danes tukaj, pravi, da nisi odprla. Je vse v redu?« Pogledala sem ga in prvič na glas rekla: »Ne, ni v redu. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem, da me spoštuje kot mamo, kot ženo, kot človeka. Če tega ne razume, potem naj ne prihaja več.«
Matej je bil tiho. Videl je solze v mojih očeh, a ni rekel nič. Tisto noč sva spala vsak na svoji strani postelje.
Naslednji dan je Marija poklicala. »Nina, zakaj mi ne odpreš? Saj sem samo hotela pomagati.« Njene besede so bile polne užaljenosti, a jaz sem prvič začutila, da imam pravico do svojih meja. »Marija, prosim, pokličite, preden pridete. Potrebujem svoj mir. Nik in jaz potrebujeva čas zase.« Na drugi strani je bila tišina. Potem je odložila.
Dnevi so postali tišji. Marija je nekaj časa prihajala redkeje, a vsakič, ko je prišla, je bila bolj zadržana. Matej je bil še vedno v zadregi, a počasi je začel razumeti, da ne gre za zamero, ampak za spoštovanje.
Včasih ponoči, ko držim Nika v naročju in poslušam tišino, se vprašam, ali sem preveč zahtevna. Ali sem slaba snaha, ker si želim svojega prostora? Ali imam pravico reči ne, tudi če to pomeni, da bo nekdo užaljen?
Morda nisem popolna, a vem, da si želim biti mama na svoj način. In čeprav je pot do tega težka, verjamem, da imam pravico do svojega doma, do svojih meja.
Kaj pa vi, drage bralke in bralci? Ste se tudi vi kdaj počutili ujeti med pričakovanja drugih in svojo potrebo po miru? Ali je prav, da postavimo meje, tudi če s tem koga prizadenemo?