Tašča, ki je spremenila moje življenje

»A si spet pozabil sezuti čevlje? Pri nas se v hišo ne hodi obut,« je zategnjeno pripomnila Cvetka, še preden sem sploh dobro stopil čez prag. Viktorija me je stisnila za roko, kot bi mi hotela dati vedeti, naj ostanem miren, a v meni je že vrelo. Bil je nedeljski popoldan, ko sva prvič skupaj obiskala njene starše v Kamniku. V zraku je visela napetost, ki je ni mogla prikriti niti vonjava po sveže pečenih poticah.

Viktorija je bila zame vse. Spoznala sva se na koncertu v Kinu Šiška, kjer sva oba pela na ves glas in se smejala, kot da sva edina na svetu. Njena energija me je prevzela, njena toplina me je pomirjala. Ko sem jo prvič povabil na pivo v Rožnik, sem vedel, da je nekaj posebnega. A nihče me ni pripravil na Cvetko, njeno mamo, ki je bila kot nevihta – nepredvidljiva, glasna in vedno pripravljena na prepir.

»Mami, prosim,« je tiho rekla Viktorija, ko je Cvetka že drugič v petih minutah pripomnila, da bi lahko vsaj kravato nadel, če že prideš na kosilo. »Saj ni treba, da je vse po tvoje.«

Cvetka je zavila z očmi. »Saj ne rečem nič, samo povem. Pri nas smo vedno dali nekaj na red in spoštovanje.«

Tisti dan sem prvič začutil, da sem vstopil v svet, kjer bom moral nenehno dokazovati svojo vrednost. Vsaka moja beseda, vsak gib, celo način, kako sem držal vilico, je bil pod drobnogledom. Ko sem se trudil pomagati pri pospravljanju mize, mi je Cvetka vzela krožnik iz rok. »Pusti, boš še kaj razbil. Saj vem, da doma niste vajeni tega.«

Viktorija je bila med dvema ognjema. Po eni strani je želela ugajati mami, po drugi pa je čutila, da me mora zaščititi. Ko sva se peljala domov, je molčala. Tudi jaz nisem rekel nič. V meni je vrelo, a nisem hotel, da bi se prepirala zaradi njene mame.

Sčasoma so postali obiski pri Cvetki redni. Vsakič sem upal, da bo bolje, a vedno je našla nekaj, kar ji ni bilo prav. »A si res mislil, da boš Viktorijo peljal na morje v šotor? Saj nisi več otrok!« ali pa: »Pri nas smo vedno jedli ob dvanajstih, ne pa ob treh popoldne, kot v kakšni študentski menzi.«

Enkrat sem jo slišal, kako je Viktoriji v kuhinji šepetala: »A si prepričana, da je pravi zate? Saj veš, da si zaslužiš več. Nekoga, ki bo znal poskrbeti zate.«

Tisti večer sem Viktorijo vprašal, zakaj njena mama tako vztraja pri tem, da nisem dovolj dober zanjo. »Ne vem,« je rekla in se zlomila v solzah. »Vse življenje je bila taka. Vedno je hotela imeti nadzor. Tudi oče je zaradi tega odšel.«

Takrat sem prvič začutil, da nisem sam v tej bitki. Viktorija je bila prav tako žrtev Cvetkinega nadzora. Skupaj sva se odločila, da bova postavila meje. Ko je Cvetka naslednjič začela s svojimi opazkami, sem mirno rekel: »Cvetka, vem, da želite najboljše za Viktorijo, ampak prosim, spoštujte tudi najine odločitve.«

Njen pogled je bil leden. »Torej zdaj jaz nič več ne štejem?«

»Seveda štejete,« sem rekel, »ampak midva sva odrasla in bova sama odločala o svojem življenju.«

Viktorija me je pogledala s ponosom, a v očeh sem ji videl tudi strah. Vedela je, da bo Cvetka naredila vse, da bo ohranila svojo moč.

In res, naslednjih nekaj tednov je bilo peklenskih. Cvetka je Viktoriji pošiljala dolge SMS-e, v katerih ji je očitala, da jo je izdala. Meni je pošiljala pasivno-agresivne e-maile, v katerih je namigovala, da sem len, nesposoben in da Viktorijo vlečem dol. »Če bi bil pravi moški, bi ji že kupil stanovanje,« je pisalo v enem izmed njih.

Viktorija je začela dvomiti vase. »Mogoče ima prav,« je rekla nekega večera, ko sva sedela na balkonu najinega majhnega stanovanja v Šiški. »Mogoče res nisem dovolj pogumna, da bi se postavila zase.«

Objel sem jo. »Nisi ti problem. Tvoja mama je. Ona ne zna spustiti. Ampak midva lahko.«

Odločila sva se, da bova za nekaj časa prekinila stike s Cvetko. Bilo je težko, še posebej za Viktorijo, ki je bila vedno navezana na svojo družino. A po nekaj tednih je začela dihati lažje. Spet sva se smejala, hodila na sprehode po Rožniku, pila kavo na Tromostovju in načrtovala skupno prihodnost.

A Cvetka ni odnehala. Nekega dne je prišla pred najino stanovanje in začela zvoniti. Ko sem odprl vrata, je stala tam, z rdečimi očmi in stisnjenimi ustnicami. »Tako se ne dela z mamo,« je rekla. »Vaju sem vzgajala sama, vse sem dala za vaju, zdaj pa me izključujeta iz svojega življenja?«

Viktorija je stopila k njej. »Mami, dovolj je. Rada te imam, ampak ne bom več živela po tvojih pravilih. Če me imaš res rada, boš to sprejela.«

Cvetka je planila v jok. »Vse sem naredila narobe, a ne?«

»Ne,« sem rekel, »ampak zdaj je čas, da nama dovolite, da živiva po svoje.«

Tisti trenutek sem začutil, da sem odrasel. Da sem končno našel svoj glas. Viktorija me je objela in skupaj sva gledala, kako je Cvetka odšla po stopnicah, majhna in ranljiva, a prvič brez nadzora nad najinim življenjem.

Danes, ko pomislim na vse tiste šale o taščah, se mi zdi, da so nastale iz resničnih bolečin in nerazumljenih pričakovanj. A hkrati vem, da je mogoče postaviti meje, čeprav je boleče.

Se tudi vi kdaj vprašate, koliko lahko žrtvujete za mir v družini, preden izgubite sami sebe? Je vredno vztrajati v odnosih, ki vas dušijo, samo zato, ker je to »družina«?