Tašča, kava in zaprta vrata: Kako je en navaden ponedeljek razbil mojo družino
»Ne bom še enkrat ponavljala, Marjeta! Tako se pri nas ne dela!« Barbarin glas je rezal zrak kot nož. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele nad skodelico kave, ki sem jo pravkar pripravila. V ozadju sem slišala, kako se moj mož Gregor tiho izmika v spalnico, kot da ga ni. Vedno je znal izginiti, ko je postalo napeto med mano in njegovo mamo.
»Barbara, prosim te, samo tokrat…« sem začela, a me je prekinila z dvignjeno roko. »Ne! Že pet let gledam, kako vodiš to hišo po svoje. Gregor je bil prej drugačen. Zdaj pa…«
Nisem več zdržala. »Gregor je odrasel moški! Naj ima vsaj doma mir!«
Za trenutek je nastala tišina. Slišala sem le tiktakanje stare ure na steni in oddaljeno lajanje sosedovega psa. Potem pa je Barbara odložila skodelico na mizo tako močno, da je kava pljusknila čez rob.
»Ti si kriva! Ti si ga spremenila!«
V tistem trenutku sem začutila, kako mi po hrbtu polzi hladen pot. Vedela sem, da bo ta dan drugačen. Da bodo padle besede, ki jih ne bo mogoče več vzeti nazaj.
Ko je Barbara zaloputnila vrata za sabo in odšla v svojo sobo, sem obstala sredi kuhinje. Gregor je tiho stopil do mene in mi položil roko na ramo.
»Pusti jo, Marjeta. Saj veš, kakšna je.«
Obrnila sem se proti njemu in ga pogledala v oči. »Ne morem več živeti tako. Vsak dan ista zgodba. Nikoli nisem dovolj dobra zanjo.«
Gregor je pogledal stran. »Saj bo bolje.«
A v sebi sem vedela, da ne bo. Vsaj ne brez sprememb.
Tisti dan sem šla v službo z občutkom teže na prsih. V pisarni me je sodelavka Tanja vprašala: »Si v redu? Izgledaš kot senca sama sebe.«
Zasmejala sem se na silo. »Doma ni ravno prijetno.«
Tanja je zavzdihnila. »Tašče… Saj veš, moja mama je bila ista do mojega moža. Ampak veš kaj? Postavila sem meje.«
Meje. Ta beseda mi ni šla iz glave ves dan.
Ko sem se popoldne vrnila domov, je bila Barbara že v dnevni sobi in gledala poročila na televiziji. Gregor je sedel poleg nje in molčal. Ko sem stopila v sobo, me ni niti pogledala.
»Dober večer,« sem rekla tiho.
Ni odgovorila.
Gregor je vstal in šel v kuhinjo. Sledila sem mu.
»Kaj naj naredim?« sem ga vprašala.
»Ne vem več, Marjeta. Ne morem biti med dvema ognjema.«
V meni se je nekaj zlomilo. »Ampak jaz sem tvoja žena! Zakaj vedno izbereš njo?«
Gregor je nemočno skomignil z rameni. »To je moja mama… Saj veš, koliko nama je pomagala s hišo…«
»In koliko nama zdaj jemlje?« sem mu zabrusila.
Tiste noči nisem mogla spati. Slišala sem Barbaro, kako hodi po hodniku in nekaj mrmlja sama pri sebi. Spomnila sem se vseh let, ko sem se trudila biti prijazna, potrpežljiva, ko sem ji nosila kavo v posteljo ob nedeljah in ji pomagala pri vrtu. Nikoli ni bilo dovolj.
Naslednje jutro sem vstala zgodaj in pripravila zajtrk za vse tri. Ko sta prišla v kuhinjo, sem mirno rekla: »Barbara, rada bi govorila z vami.«
Pogledala me je sumničavo. »O čem pa?«
Globoko sem vdihnila. »O tem, da ne morem več živeti v takšni napetosti. Rada bi imela svoj dom – miren dom.«
Barbara se je zasmejala na kratek, oster način. »Če ti kaj ni prav, lahko greš.«
Gregorju so se oči razširile od presenečenja.
»Mama!«
A Barbara ni popustila. »To je moja hiša! Če Marjeti ni všeč, naj si poišče svojo!«
V meni se je nabralo toliko bolečine in besa, da so mi začele teči solze po licih.
»Prav imate, Barbara. To je vaša hiša. Ampak Gregor je moj mož in jaz si zaslužim spoštovanje.«
Obrnila sem se k Gregorju: »Ali greva ali ostaneva?«
Gregor je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Marjeta… Saj veš, da nimava kam… Stanovanja so draga…«
Barbara se je zmagoslavno nasmehnila.
Tisti trenutek sem vedela: če ostanem tukaj, bom izgubila sebe.
Šla sem v spalnico in začela pakirati kovček. Gregor me je sledil.
»Kam boš šla?«
»K Tini za nekaj dni. Potrebujem mir.«
Ko sem odhajala skozi vrata, mi je srce razbijalo kot noro. Gregor me ni ustavil.
Pri Tini sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. Povedala mi je: »Marjeta, nisi sama kriva za vse to. Včasih moraš izbrati sebe.«
Naslednje dni mi je Gregor pisal sporočila: »Vrniva se skupaj domov… Mama bo bolj prijazna…« A nisem mu verjela več.
Po tednu dni me je obiskal sam. Bil je vidno utrujen in starejši za deset let.
»Marjeta… Pogrešam te. Ampak ne morem pustiti mame same.«
Pogledala sem ga skozi solze: »In mene lahko pustiš samo?«
Gregor ni imel odgovora.
Tistega dne sem razumela: včasih ljubezen ni dovolj, če ni spoštovanja in poguma za spremembe.
Danes živim sama v majhnem najemniškem stanovanju na obrobju Ljubljane. Ni lahko – vsak mesec štejem evre do zadnjega centa in ponoči poslušam promet z obvoznice namesto ptičjega petja na vasi.
Ampak imam svoj mir.
Včasih se vprašam: Ali bi morala še bolj potrpeti zaradi družine? Ali pa ima vsak pravico do svojega dostojanstva – tudi če to pomeni zapreti vrata za sabo?