Štirinajst tednov – zgodba o Ani
»Ne moreš biti resna, Ana! Kaj si pa mislila?« je mamin glas tresel zrak v naši majhni kuhinji v Šiški. Stala sem ob oknu, stiskala robček in gledala, kako dež polzi po steklu. »Nisem si mislila ničesar, mami. Samo zgodilo se je,« sem šepnila, a sem vedela, da me ne bo poslušala. Oče je sedel za mizo, tiho, s pogledom v tla. Vedno je bil bolj tih, a zdaj je bil njegov molk kot udarec.
Vse se je začelo pred štirinajstimi tedni. Bila sem na zabavi pri prijateljici Nini, kjer sem spoznala Marka. Bil je drugačen – smejal se je mojim šalam, poslušal me je. Po dolgem času sem se počutila živo. Tisto noč nisem razmišljala o posledicah. Naslednje jutro sem se zbudila v njegovem stanovanju na Viču in vedela, da bo nekaj drugače.
Ko sem čez nekaj tednov zagledala dve črtici na testu, sem najprej pomislila na Marka. Poklicala sem ga, a se ni oglasil. Pisala sem mu sporočilo: »Marko, morava se pogovoriti.« Odgovora ni bilo. Po treh dneh tišine sem razumela – ostala sem sama.
Z mamo sva bili vedno v napetem odnosu. Bila je stroga, želela je, da študiram pravo in postanem »nekaj več«. Zdaj pa sem ji morala povedati, da bom postala mama – sama, brez partnerja, brez službe, brez prihodnosti, kot si jo je ona želela zame.
»Ana, to ni življenje! Kaj boš naredila? Kako boš preživela?« je vpila mama. Oče je le tiho vzdihnil: »Mogoče bi bilo bolje… veš…« Ni dokončal stavka, a sem vedela, kaj misli. Splav. V naši družini se o tem ni govorilo. Bilo je nekaj sramotnega, nekaj, kar se dogaja drugim.
Vsak dan sem hodila na faks in se pretvarjala, da je vse v redu. Nina me je opazovala s skrbjo: »Ana, si v redu? Zdiš se mi odsotna.« Hotela sem ji povedati, pa nisem mogla. Bala sem se obsojanja. V Ljubljani vsi vse vedo.
Nekega večera sem sedela v svoji sobi in gledala strop. V glavi so mi odmevale mamine besede: »To ni življenje.« Ampak kaj pa je življenje? Je to diploma? Je to služba v pisarni na Trgu republike? Ali je življenje to, da sprejmeš odgovornost za svoja dejanja?
Po dveh tednih tišine sem končno zbrala pogum in šla do ginekologinje na Polikliniko. Čakala sem v čakalnici med nosečnicami in mladimi mamicami z vozički. Počutila sem se kot vsiljivka. Ko me je poklicala sestra: »Ana Novak?«, mi je srce skoraj skočilo iz prsnega koša.
»Ste prepričani glede svoje odločitve?« me je vprašala zdravnica z resnim glasom. Nisem bila prepričana o ničemer. Hotela sem samo nekoga, ki bi mi rekel, kaj naj naredim.
Doma so bili dnevi napeti. Mama me ni več gledala v oči. Oče je hodil okrog kot duh. Brat Miha mi je pisal iz Maribora: »Če rabiš karkoli, povej.« Bil je edini, ki me ni obsojal.
Nekega večera me je obiskala Nina. Prinesla mi je čokolado in rekla: »Ana, karkoli se odločiš, bom s tabo.« Prvič po dolgem času sem zajokala v njenem objemu.
Tiste noči nisem spala. V mislih sem tehtala vse možnosti: če obdržim otroka – kako bom preživela? Nimam službe, nimam partnerja. Če ga ne obdržim – bom lahko živela sama s sabo? Kaj bodo rekli ljudje? Kaj bo rekla mama?
Naslednji teden sem šla na pogovor k socialni delavki na CSD Šiška. Bila je prijazna gospa z očali in toplim glasom: »Ana, nisi prva in nisi zadnja v taki situaciji. Pomagali ti bomo.« Prvič sem začutila kanček upanja.
A doma ni bilo bolje. Mama mi je rekla: »Če obdržiš otroka, ne računaj name.« Oče je le prikimal. Bila sem sama.
Vsak dan sem hodila po Tivoliju in razmišljala o svojem življenju. Opazovala sem mlade družine in starejše pare na klopcah. Spraševala sem se: ali bom kdaj srečna? Ali bom zmogla?
Nekega popoldneva me je poklicala Nina: »Ana, Marko te išče.« Srce mi je poskočilo in hkrati potonilo. Ko sva se srečala v kavarni na Čopovi, me ni pogledal v oči.
»Slišal sem… oprosti, nisem vedel…« je začel nerodno.
»Marko, ne iščem opravičila. Samo povej mi – boš zraven ali ne?«
Pogoltnil je slino in pogledal stran: »Ne morem… nisem pripravljen.«
V tistem trenutku sem vedela – resnično sem sama.
Dnevi so minevali v megli odločanja. Vsak večer sem sedela na postelji in si govorila: »Ana, moraš biti močna.« A nisem bila prepričana, ali res zmorem.
Na koncu sem sprejela odločitev – otroka bom obdržala. Ne zaradi mame ali Marka ali kogarkoli drugega. Zaradi sebe. Ker si želim dati priložnost za novo življenje – sebi in otroku.
Ko sem to povedala mami, je planila v jok: »Ne vem, če ti lahko pomagam.«
»Ne rabim te pomoči, mami. Rada bi samo, da me sprejmeš takšno kot sem.«
Oče me je prvič po dolgem času objel: »Vse bo v redu.«
Danes sedim na balkonu in pišem to zgodbo. Še vedno me je strah prihodnosti. A vem eno – odločitev ni nikoli lahka. Vsaka ženska ima svojo zgodbo.
Se tudi vi kdaj znajdete pred odločitvijo, ki vas raztrga na pol? Kako bi vi ravnali na mojem mestu?