“Spakiraj kovčke in se preseli!” – Rekla je tašča po rojstvu najine hčerke: Med dvema ognjema v slovenski družini

»Spakiraj kovčke in se preseli!« je zagrmela čez hodnik, ko sem v naročju zibala najino komaj tritedensko hčerko. Njene besede so odmevale po stanovanju, kot bi nekdo razbil steklo. V tistem trenutku sem vedela, da se je nekaj v meni zlomilo. »Ne moreš sama skrbeti za otroka,« je nadaljevala, »potrebuješ izkušnje! In jaz sem tukaj, da ti jih dam.«

Stala sem tam, bosa na hladnih ploščicah, in gledala svojega moža Marka. Njegove oči so bežale stran, roke so mu visele ob telesu kot prazne vreče. Ni rekel ničesar. Vedno je bil tiho, kadar je šlo za njegovo mamo. Včasih sem si želela, da bi vsaj enkrat stopil na mojo stran, a sem se vedno znova ujela v isto past: upanje.

Marka sem spoznala v ambulanti na Viču. Jaz sem čakala na rutinski pregled, on pa je spremljal svojo mamo na kontrolo zaradi visokega pritiska. Bil je prijazen, nekoliko neroden, a topel. Po nekaj tednih sva začela hoditi na sprehode po Rožniku in kmalu sva postala par. Vedela sem, da je navezan na mamo, a si nisem predstavljala, kako globoko sega ta vez.

Ko sem zanosila, je bila njegova mama Silva prva, ki je izvedela. »To bo moj prvi vnuk!« je vzkliknila in mi stisnila roko tako močno, da sem komaj zadržala solze. Takrat sem še mislila, da je to le navdušenje.

A po rojstvu hčerke Lare se je vse spremenilo. Silva je prihajala vsak dan – brez vprašanja, brez opozorila. Prinašala je juhe in domače piškote, a tudi neskončne nasvete: »Ne drži je tako! Prehladila se bo! Zakaj še ni v volnenih nogavičkah?«

Vsak moj gib je bil pod drobnogledom. Ko sem ponoči dojila Laro in jo zibala v temi, sem slišala Silvine besede v glavi: »Če jo boš preveč razvajala, bo razvajena za vedno.«

Nekega dne je Silva prinesla ključ od svojega stanovanja in ga položila na mizo. »Tako bo lažje za vse. Marko bo lahko več delal, jaz bom pazila na Laro, ti pa si boš lahko odpočila.«

»Ampak jaz želim biti z Laro… sama… kot družina…« sem zamomljala.

»Družina smo mi vsi!« me je prekinila. »Tako smo vedno delali pri nas.«

Marko je sedel ob strani in gledal v tla. Ko sva ostali sami, sem ga vprašala: »Zakaj nič ne rečeš? Zakaj ne poveš mami, da želim biti sama z otrokom?«

»Veš, da ji ne morem reči ne… Saj veš, kako je bila vedno sama z mano…«

V meni se je nabiral obup. Vsak dan sem bila bolj utrujena – ne le zaradi neprespanih noči, ampak zaradi občutka, da izgubljam sebe. Moja mama mi je rekla: »Moraš postaviti meje.« A kako naj jih postavim, če me nihče ne sliši?

Silva je začela prihajati še pogosteje. Prinesla je celo svojo posteljnino in rekla: »Če že nočeš k meni, bom pa jaz tukaj ostala nekaj dni.«

Tiste noči sem jokala v kopalnici. Lara je spala v svoji posteljici, Marko pa je spal kot otrok – mirno in brezskrbno. Jaz pa sem imela občutek, da tonem.

Naslednji dan sem Silvi rekla: »Prosim te, pusti nama nekaj prostora.«

Pogledala me je kot bi ji izpulila srce. »Samo pomagam ti! Saj veš, kako težko je biti mama! Jaz sem bila sama z Markom… Nikoli nisem imela nikogar!«

V tistem trenutku sem prvič začutila sočutje do nje. A hkrati tudi bes – zakaj moram jaz nositi težo njenih odločitev?

Začela sem se pogovarjati s prijateljicami iz mamicarske skupine v Tivoliju. Ena mi je rekla: »Pri nas doma je isto – tašča pride brez vprašanja in misli, da ve vse bolje.« Druga je dodala: »Moj mož ji nikoli ne reče ničesar. Vedno pravi: ‘Saj misli dobro.’ Ampak kje so moje meje?«

Začela sem pisati dnevnik. Vsak večer sem zapisala vse občutke – strahove, žalost, bes. Pisanje mi je pomagalo preživeti dneve, ko sem imela občutek, da bom eksplodirala.

Nekega večera sem Marku rekla: »Če ne boš postavil meja svoji mami, bom jaz odšla.«

Pogledal me je s strahom v očeh. »Ne moreš mi tega narediti… Saj veš, da te imam rad… Samo… Ne znam drugače.«

»Moraš se naučiti! Zaradi mene in zaradi Lare!«

Tisto noč sva prvič resno govorila o tem, kaj pomeni biti družina – midva in najin otrok. Silva ni več prihajala vsak dan. A napetost ni izginila.

Še vedno čutim njene poglede na vsakem družinskem kosilu. Še vedno čakam na trenutek, ko bo Marko resnično stopil na mojo stran.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res tako navezani na svoje starše? Kje so meje med pomočjo in nadzorom? In ali bom jaz nekoč postala taka tašča?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi znali postaviti meje ali bi popustili pritisku družine?