Sosedovo pismo, ki mi je spremenilo življenje: Eva in boj za svojo družino

»A si ti sploh normalna mama?« je odmevalo v meni, ko sem stala sredi kuhinje in v rokah držala tisti zmečkani list papirja. Moje roke so se tresle, srce mi je razbijalo, otroka pa sta se v dnevni sobi smejala risankam, nevedoč, da se je v meni pravkar nekaj zlomilo. Pismo je bilo podpisano: Boris. Sosed iz tretjega nadstropja. Tisti, ki vedno vohlja po hodniku in komentira, če kdo preglasno zaloputne vrata.

V pismu ni bilo milosti. »Vaša otroka kričita po hodniku, ponoči se sliši jok, vi pa očitno ne znate postaviti nobenih meja. Sramota za naš blok!« je pisalo. »Morda bi morali razmisliti o tem, kako vzgajate svoja otroka. Nekateri od nas bi radi imeli mir.«

Najprej sem bila besna. Kako si upa? Saj ni on tisti, ki ponoči vstaja k bolnemu Nejcu ali tolaži Laro, ko jo mučijo nočne more! Saj ni on tisti, ki vsak dan hiti iz službe, da bi pravočasno prišla v vrtec in šolo, potem pa še skuhala kosilo in pomagala pri nalogi. Vse to sem jaz. Jaz sem tista, ki drži to družino skupaj, čeprav me včasih razganja od utrujenosti in skrbi.

A potem me je zadelo. Kaj pa če ima Boris prav? Kaj če res ne znam biti dovolj dobra mama? Kaj če so moji otroci res preglasni? Kaj če motimo vse okoli sebe? V glavi so mi začeli odmevati vsi tisti trenutki, ko sem povzdignila glas ali ko sem Nejca prehitro poslala v sobo, ker nisem več zmogla poslušati njegovega nerganja.

Zvečer sem sedela na kavču in gledala moža Marka. Bil je tiho, kot vedno, ko je napetost v zraku. »Si videl tole?« sem mu pomolila pismo pod nos.

Prebral ga je in skomignil z rameni. »Saj veš, kakšen je Boris. Vedno ima kaj za povedat.«

»Ampak… mogoče ima prav. Mogoče res ne znam…«

Marko me je pogledal s tistim utrujenim pogledom, ki ga ima po dolgih dnevih v službi. »Eva, delaš najbolje, kar znaš. Otroka sta srečna. To je pomembno.«

A njegove besede me niso pomirile. V meni se je začel vrtinčiti vrtinec dvomov in sramu. Naslednji dan sem Nejca peljala v šolo in Laro v vrtec z občutkom, da me vsi gledajo postrani. Da vsi vedo za pismo. Da vsi mislijo isto kot Boris.

Popoldne sem srečala sosedo Marijo na stopnišču. »Si vredu, Eva? Zgledaš malo bleda.«

Hotela sem reči »vse je v redu«, a so mi solze kar same spolzele po licih. »Marija… Boris mi je napisal pismo… pravi, da sem slaba mama.«

Marija me je objela. »Ne poslušaj ga. Tudi moji so bili včasih glasni kot trop opic. To je življenje z otroki.«

A dvom ni izginil. Zvečer sem sedela ob oknu in opazovala luči v sosednjih stanovanjih. Koliko mater tam ponoči joka zaradi občutka krivde? Koliko jih misli, da niso dovolj dobre?

Naslednji dan sem se odločila: Borisu bom odgovorila. Usedla sem se za mizo in napisala:

»Spoštovani Boris,

prebrala sem vaše pismo in priznam – prizadelo me je. Vem, da nista moja otroka vedno tiha kot miške in da včasih povzročita hrup. A trudim se po najboljših močeh. Če imate kakšen predlog ali želite pomagati, vas vabim na kavo – lahko mi poveste osebno.

Lep pozdrav,
Eva«

Pismo sem mu nesla v nabiralnik z drhtečimi rokami.

Tisti večer sem prvič po dolgem času otroke pustila, da se do sitega nasmejita in zakričita pri igri Človek ne jezi se. Marko me je pogledal: »A ni lepo slišati otrokovega smeha?«

»Je…« sem tiho rekla in si obrisala solzo.

Čez nekaj dni me je Boris ustavil na hodniku. Bil je nenavadno tih.

»Eva… prebral sem vaše pismo. Opravičujem se, če sem bil preoster. Samo… sam živim sam in včasih mi gre vse na živce.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Samo pokimala sem.

Tistega dne sem dojela nekaj pomembnega: ljudje sodijo prehitro, ker ne poznajo naših zgodb. Boris ni vedel za moje neprespane noči ali za Nejčeve težave z učenjem ali Larino občutljivost na zvoke. In jaz nisem vedela za njegovo osamljenost.

Od takrat naprej se trudim manj obsojati sebe – in druge. Ko otroka kričita ali se prepirata zaradi igračk, globoko vdihnem in si rečem: »To je življenje.« Ko me kdo pogleda postrani na igrišču ali v trgovini, si rečem: »Ne poznajo moje zgodbe.«

Včasih pa še vedno ponoči sedim ob oknu in razmišljam: Zakaj smo Slovenci tako hitri pri kritiziranju drugih? Zakaj nas je tako sram priznati svoje napake ali prositi za pomoč?

Mogoče bi morali večkrat stopiti skupaj – kot mame, očetje, sosedje – in si priznati: vsi delamo napake. Vsi smo kdaj utrujeni ali preglasni ali preveč strogi ali preveč popustljivi.

A dokler se trudimo z ljubeznijo – mar ni to dovolj?

Kaj pa vi mislite? Ste že kdaj doživeli kaj podobnega? Kako ste se počutili? Bi morali biti bolj odprti drug do drugega?