Sončni žarek za druge: Zgodba o mali Emi in zadnjem slovesu

»Ne, prosim, ne še!« sem skoraj zakričala, ko so monitorji ob Emičini postelji začeli piskati drugače. V tistem trenutku se je čas ustavil. Soba v Pediatrični kliniki v Ljubljani je bila polna tihe napetosti, ki je rezala skozi zrak kot nož. Medicinska sestra Maja me je nežno prijela za ramo, a njen dotik me ni mogel potegniti iz brezna, v katerega sem tonila. »Ivana, tukaj smo s tabo,« je šepnila, a njene besede so bile le oddaljen odmev v moji glavi.

Ema je ležala tako mirno, kot da spi. Njene drobne ročice so bile hladne, a še vedno sem jih grela med svojimi dlanmi. »Mami, kdaj gremo domov?« je vprašala le nekaj dni prej, ko še nisem vedela, da bo to najin zadnji pogovor. Zdaj pa sem morala sprejeti odločitev, ki si je nobena mama ne želi niti predstavljati.

»Ivana, zdravniki so naredili vse, kar so lahko. Ema ne bo več prišla k sebi,« je rekel dr. Gregor, njen pediater. Njegove oči so bile rdeče od solz in utrujenosti. »Vem, da je to grozno vprašanje, ampak… ali ste kdaj razmišljali o darovanju organov?«

Zazrla sem se v strop in poskušala ujeti sapo. V meni se je prepletalo tisoč čustev: bes, žalost, nemoč in nenavadna toplina ob misli, da bi Ema lahko rešila drugo življenje. »Ne vem… Ne vem, če zmorem…« sem komaj izdavila.

Mož Marko je stal ob oknu in gledal v deževno ljubljansko popoldne. Nikoli ga nisem videla tako zlomljenega. »Ivana, čeprav boli… mogoče bi Ema res lahko bila sonce za nekoga drugega,« je tiho rekel. Njegove besede so me zadele globoko v srce.

Spomnila sem se vseh trenutkov z Emo: kako se je smejala na igralih v Tivoliju, kako je objemala svojega plišastega medvedka Miška in kako je vsako jutro pela pesmico »Sijaj, sijaj sončece.« Kako naj pustim, da gre? Kako naj dovolim, da del nje živi naprej v nekom drugem?

Tiste noči nisem spala. Slišala sem šepetanje medicinskih sester na hodniku in tiho jokanje iz sosednje sobe. V mislih sem se pogovarjala z Emo: »Bi bila ponosna name? Bi mi oprostila?«

Zjutraj sem poklicala mamo v Škofjo Loko. »Mama… Eme ni več… Razmišljava o darovanju organov.« Na drugi strani je bila tišina. Nato pa: »Ivana, srce moje… Če lahko pomagaš drugim mamam, naredi to. Ampak poslušaj svoje srce.«

Ko sem podpisovala papirje za darovanje organov, so mi roke drhtele. Medicinska sestra Maja mi je ponudila robček in me objela. »Vaša odločitev bo rešila življenja. Vaša Ema bo za vedno sončni žarek v življenju drugih otrok.«

Po Emičini smrti se je življenje ustavilo. Stanovanje v Mostah je bilo nenadoma preveliko in pretiho. Marko se je zaprl vase; cele dneve je sedel pred televizijo in strmel v prazno. Jaz pa sem ure in ure sedela v Emičini sobici in vonjala njeno odejico.

Ljudje so prihajali na obisk – prijateljica Petra iz vrtca, soseda Marjeta s pecivom, celo stara učiteljica iz osnovne šole. Vsi so govorili iste stavke: »Bodita močna.« »Čas zaceli rane.« »Ema bo vedno z vama.« A nihče ni razumel praznine.

Nekega dne sem prejela pismo iz UKC Ljubljana. Pisalo je: »Spoštovana gospa Ivana, zahvaljujemo se vam za vašo neizmerno plemenito odločitev. Emičino srce zdaj bije v prsih male Ane iz Maribora.«

Solze so mi zalile obraz. Prvič po dolgem času sem začutila nekaj podobnega upanju. Marku sem pokazala pismo in prvič po mesecih sva se objela in skupaj jokala.

A žalovanje ni linearno. Nekateri dnevi so bili lažji; drugi so me potegnili nazaj v temo. Marko in jaz sva se začela prepirati zaradi malenkosti – kdo bo pospravil kuhinjo, kdo bo šel po kruh v Mercator. V resnici pa sva oba samo iskala način, kako preživeti dan brez Eme.

Nekega večera sva sedela na balkonu in poslušala dež. Marko je rekel: »Misliš, da sva naredila prav? Da bi Ema to želela?«

Pogledala sem ga skozi solze: »Ne vem… Ampak vem, da si želim verjeti, da nekje nekdo zaradi nje živi.«

Leto dni po Emičini smrti sva prejela še eno pismo – tokrat od Anejine mame iz Maribora: »Draga Ivana in Marko, vaša hči je rešila našo Ano. Vsak dan molimo zanjo in za vas. Če želite, bi vas radi spoznali.«

Srce mi je razbijalo kot noro. Bi zmogla pogledati v oči deklici, ki nosi Emičino srce? Bi zmogla objeti njeno mamo? Marko me je prijel za roko: »Greva skupaj.«

Na poti v Maribor sem si predstavljala srečanje stokrat – kako bom reagirala, kaj bom rekla. Ko sva stopila skozi vrata njihovega stanovanja, me je Ana pogledala z velikimi modrimi očmi in stekla k meni: »Ti si tista teta iz pisma? Hvala!«

Objela sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino – ne kot nadomestilo za Emo, ampak kot dokaz, da ljubezen resnično nikoli ne umre.

Ko sva se vračala domov po avtocesti mimo Trojan, sem gledala skozi okno v sončni zahod in razmišljala: Ali lahko bolečina postane nekaj lepega? Ali lahko iz največje izgube zraste novo upanje?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi zmogli izpustiti roko svojega otroka zato, da bi rešil drugega?