Snaha, ki je preobrnila naš svet: Ko tradicija trči ob sodobnost

»Tomaž, a boš ti danes pomil posodo?« Ninin glas je bil miren, a v njem sem začutila nekaj, kar me je zabolelo globoko v prsih. Sedela sem za kuhinjsko mizo, roke sem imela sklenjene v naročju in gledala skozi okno na vrt, kjer so cvetele potonike. Moj sin je sedel nasproti mene, s pogledom v tla, kot da bi iskal odgovore med vzorci na prtu.

»Saj veš, da to ni njegova naloga,« sem rekla tiho, skoraj šepetaje. »On cele dneve dela v službi. Ti si zdaj doma.«

Nina me je pogledala naravnost v oči. V njenih očeh ni bilo sovraštva, le odločnost. »Marija, oba sva utrujena. Tudi jaz delam od doma. Zakaj bi morala jaz vedno pomivati? Saj živiva skupaj.«

V tistem trenutku sem začutila, kot da se je nekaj v meni zlomilo. Vse, kar sem vedela o tem, kako naj bi družina delovala, vse vrednote, ki mi jih je vcepila mama — da ženska skrbi za dom in družino, da moški prinese kruh — vse to je bilo postavljeno pod vprašaj.

Tomaž je pogledal Nino in nato mene. »Mami, mogoče ima Nina prav. Lahko tudi jaz kdaj pomijem posodo.«

V meni se je dvignil val ogorčenja in žalosti. Kako lahko moj sin tako zlahka zavrže vse, kar sem ga učila? Kako lahko dovoli, da mu ženska ukazuje?

Tistega večera nisem mogla spati. Ležala sem v postelji poleg moža Franca in poslušala njegovo tiho dihanje. V glavi so mi odzvanjale Ninine besede. Spomnila sem se svoje mladosti v majhni vasi pri Škofji Loki. Moja mama je vstajala ob petih zjutraj, zakurila peč in pripravila zajtrk za vse nas. Oče je bil strog in redko doma. Ko je bil, je sedel za mizo in čakal, da mu postrežemo. Nikoli ni pomival posode ali sesal stanovanja.

Zjutraj sem šla na vrt in trgala plevel med solato. Pridružila se mi je soseda Anica. »Marija, si slišala? Pri Novakih se je snaha skregala s tastom zaradi televizije!«

»Kaj pa pri nas?« sem zamrmrala bolj zase kot njej.

»Kaj pa Nina? Se kaj navadi na vas?«

»Ne vem več, Anica. Vse je drugače. Ona hoče, da Tomaž pomiva posodo!«

Anica se je zasmejala: »Pa saj to ni nič takega danes! Moji vnuki tudi pomagajo pri hiši.«

A meni ni bilo do smeha. Počutila sem se izdano. Kot da izgubljam oblast nad lastno družino.

Popoldne sem šla v trgovino po kruh in mleko. Na poti domov sem srečala Tomaža.

»Mami, pogovoriti se morava.«

»O čem? O tem, kako naj jaz zdaj gledam na svojo družino?«

»Mami, časi so drugačni. Nina ni moja služkinja. Sva partnerja.«

»In kaj sem bila jaz tvojemu očetu?«

Tomaž je za trenutek umolknil. »Vem, da si veliko žrtvovala za nas. Ampak nočem, da bi Nina morala iti skozi isto.«

V tistem trenutku sem začutila solze v očeh. Nikoli nisem hotela biti žrtev. Hotela sem biti dobra žena in mati.

Dnevi so minevali in napetost v hiši je rasla. Nina je bila vedno bolj tiha, Tomaž vedno bolj odsoten. Franc se je umikal v delavnico ali pred televizijo.

Nekega večera sem zaslišala prepir iz njune sobe.

»Zakaj moraš vedno poslušati mamo? Saj sva odrasla!«

»Nina, ne gre za to… Samo… Mami ni lahko.«

»Tudi meni ni!«

Naslednje jutro me je Nina našla v kuhinji.

»Marija… Lahko govoriva?«

Pokimala sem.

»Vem, da ti ni lahko sprejeti sprememb. Ampak jaz nisem tvoja mama in Tomaž ni tvoj oče. Sva nova družina. Če želiva biti srečna, morava najti svoj način.«

Pogledala sem jo in prvič videla strah v njenih očeh.

»Bojim se, da te bom izgubila, Marija.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni se je boril ponos z željo po miru.

Tistega dne sem šla na pokopališče k maminemu grobu.

»Mama… Kaj bi ti naredila? Bi znala spustiti vajeti? Bi znala sprejeti novo?«

Vrnila sem se domov in našla Nino v kuhinji s solzami v očeh.

»Nina… oprosti.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino.

Zvečer smo sedeli za mizo vsi štirje. Tomaž je pomival posodo, Nina mu je brisala krožnike, jaz pa sem sedela poleg Franca in pila čaj.

Mogoče res ni nič narobe, če se stvari spreminjajo.

A še vedno se sprašujem: Kje je meja med spoštovanjem tradicije in sprejemanjem novega? Kako naj vem, kdaj naj popustim in kdaj vztrajam? Kaj vi mislite?