Skupna kuhinja, razdeljeno srce: Moja zgodba o leni snahi in izgubljeni družinski harmoniji

»Spet si pustila umazano ponev v koritu, Tina!« sem skoraj zavpila, ko sem stopila v kuhinjo in zagledala mastno sled na pultu. Moje roke so se tresle od jeze, a sem se ugriznila v jezik. Moj mož, Andrej, je sedel za mizo in listal časopis, kot da ne sliši ničesar. Njegov brat, Matej, je že zdavnaj odšel v službo, Tina pa je sedela na kavču v dnevni sobi in gledala serijo na televiziji.

V naši hiši v okolici Domžal živimo skupaj že pet let. Ko sta se Matej in Tina preselila k nama, sem bila prepričana, da bomo kot velika družina močnejši. Skupna kuhinja naj bi bila prostor topline in pogovorov, a je postala prizorišče tihe vojne. Vsak dan znova sem brisala drobtine za Tino, pomivala njene krožnike in pospravljala njene skodelice. Nikoli ni vprašala, če lahko kaj pomaga. Nikoli ni ponudila, da bi skuhala kosilo ali vsaj posesala tla.

Najhuje je bilo ob nedeljah. Takrat smo vsi doma. Tina je vedno zadnja vstala, še v pižami je prišla do mize in pričakovala, da bo zajtrk že pripravljen. Ko sem ji enkrat rekla: »Tina, bi lahko ti danes pripravila kavo?«, me je samo pogledala in rekla: »Saj si že v kuhinji.«

Vsakič znova sem se spraševala: ali sem jaz preveč zahtevna? Ali pa je ona res tako brezbrižna? Andrej mi je vedno govoril: »Pusti, saj bo že sama ugotovila.« Ampak ni. Leta so minevala in nič se ni spremenilo. Vse bolj sem čutila, kako me grize občutek krivice. Zakaj moram jaz delati za štiri odrasle ljudi?

Nekega večera sem sedela na terasi in gledala v zvezde. Prikradel se mi je Matej. »Vem, da te Tina moti,« je rekel potiho. »Ampak ona ni navajena delati doma. Pri njih je mama vse naredila.«

»Ampak tukaj ni več pri mami!« sem siknila. »Tukaj smo družina!«

Matej je skomignil z rameni in šel nazaj v hišo. Ostala sem sama s svojo jezo in žalostjo. Spomnila sem se svoje mame, ki me je učila: »Družina pomeni sodelovanje.« Ampak tukaj ni bilo sodelovanja. Bila sem služkinja.

Nekega ponedeljka sem se odločila, da ne bom več pomivala za Tino. Pustila sem njene krožnike v koritu. Dva dni so se nabirali – poleg njih še skodelice od kave in kozarci od soka. Kuhinja je začela smrdeti po postani hrani. Andrej me je vprašal: »Zakaj ne pospraviš?«

»Ker nisem edina tukaj!« sem mu zabrusila.

Tretji dan je Tina prišla do mene in rekla: »A ti danes ne boš nič pospravila?«

»Ne bom, ker nisem tvoja mama!« sem izbruhnila.

V hiši je zavladala napeta tišina. Andrej in Matej sta se umaknila vsak v svojo sobo. Tina pa je prvič v petih letih vzela gobico in pomila posodo – a tako površno, da so na krožnikih ostali madeži.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Če boš vse naredila sama, te nihče ne bo cenil.« Ampak kako naj dosežem spremembo? Če povem preveč na glas, bom izpadla zoprna tašča. Če molčim, bom pogoltnila svojo lastno grenkobo.

Naslednji teden smo imeli družinsko kosilo. Vsi so bili tiho. Na koncu sem globoko vdihnila in rekla: »Mislim, da moramo postaviti pravila glede kuhinje.«

Tina je zavila z očmi: »A zdaj bomo imeli urnik kot v vrtcu?«

»Če drugače ne gre, ja!« sem odgovorila.

Andrej me je pogledal s tistim pogledom, ki pomeni ‚ne kompliciraj‘, Matej pa je molčal.

Naredili smo urnik – vsak ima svoj dan za pospravljanje in kuhanje. Prvi teden je še šlo nekako skozi. Potem pa je Tina začela izpuščati svoje dneve – enkrat jo boli glava, drugič ima nujen klic s prijateljico.

Vsakič znova sem bila pred dilemo: naj jo pustim ali naj spet prevzamem vse nase? Nekega večera sem Andreju rekla: »Če bo šlo tako naprej, bom šla jaz.«

Pogledal me je presenečeno: »A res misliš tako?«

»Ne morem več živeti v hiši, kjer me nihče ne spoštuje.«

Tiste noči sva dolgo govorila. Prvič po dolgem času mi je rekel: »Prav imaš. Tudi jaz bom več pomagal.«

Naslednje jutro sva skupaj pripravila zajtrk in pustila Tini listek: ‚Danes si ti na vrsti za pospravljanje.‘ Nič ni odgovorila – a posodo je pomila.

Zdaj mineva že drugi mesec odkar imamo urnik. Ni popolno – Tina še vedno išče izgovore – a vsaj nekaj se premika.

Včasih ponoči ležim budna in razmišljam: Zakaj je tako težko biti pošten do sebe in drugih? Zakaj v slovenskih družinah še vedno velja pravilo ‚bolje požreti kot povedati‘? Morda bi bilo drugače, če bi si upali večkrat reči ‚ne‘. Kaj menite vi – bi vi vztrajali ali bi raje odšli?