Skrivnosti pod dolgimi rokavi: Ko sem se bala, da me ne boš več ljubil
»Kaj pa je to na tvojih rokah?« je vprašal Marko, ko je stal na pragu dnevne sobe. Njegov glas je bil tih, skoraj prestrašen, kot da bi se bal odgovora. Jaz pa sem obstala sredi prostora, v preveliki majici, ki sem jo na hitro navlekla nase, ko sem zaslišala ključ v vratih. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila. Da bi se stopila v zrak in nikoli več ne bi čutila teže skrivnosti, ki sem jo nosila leta.
»Nič ni,« sem zamrmrala in poskušala skriti roke za hrbet. A bilo je prepozno. Na moji koži so bile jasno vidne sledi – rdeče lise, brazgotine in modrice, ki jih niti najboljši puder ni mogel več prikriti. Marko je stopil bližje in me pogledal naravnost v oči. »Ne laži mi, Tanja. Kaj se dogaja?«
V meni je zavrelo. Vse tiste noči, ko sem tiho jokala v kopalnici, da me ne bi slišal. Vsi tisti dnevi, ko sem si želela povedati, pa me je strah ohromil. Strah pred tem, da me bo zapustil. Da bo rekel: »Tega nisem pričakoval. Tega nisem podpisal.«
»Ne morem več, Marko. Ne morem več skrivati,« sem šepnila in začutila solze na licih. Usedla sem se na kavč in on poleg mene. Tišina je bila težka kot svinec.
»Že leta imam težave z zdravjem,« sem začela. »Avtoimunska bolezen. Luskavica. In zadnje čase še depresija. Sram me je bilo povedati. Bala sem se, da me ne boš več ljubil.«
Marko je nekaj časa molčal. Pogledal je skozi okno, kot da išče odgovore v sivih oblakih nad Ljubljano. Nato je tiho rekel: »Zakaj mi nisi zaupala? Saj sva vendar skupaj v vsem.«
Zasmejala sem se skozi solze. »Ker nisem hotela biti breme. Ker sem videla, kako si utrujen po službi, kako skrbiš za otroke in hišo. Ker sem se bala, da boš rekel, da si zaslužiš boljšo ženo.«
Spomnim se vseh tistih obiskov pri zdravnikih v UKC-ju, kjer so mi vedno znova predpisovali nova mazila in tablete. Spomnim se pogledov sosedov v bloku na Viču, ko so opazili moje dolge rokave sredi poletja. Spomnim se mame, ki mi je rekla: »Samo ne govori preveč o tem. Ljudje ne razumejo.«
A najbolj od vsega se spomnim same sebe – kako sem vsako jutro vstala z mislijo: »Danes bom pogumna.« Pa nisem bila.
Marko je prijel mojo roko – tisto z najbolj vidnimi brazgotinami – in jo poljubil. »Tanja, nisi breme. Si moja žena. Če te boli, boli tudi mene.«
A ni bilo tako preprosto. Naslednjih nekaj tednov sva živela v nekakšni megli. Marko je bil bolj tih kot običajno. Pogosto je pozno ponoči sedel pred televizijo in gledal oddaje o zdravju ali brskal po forumih o luskavici in depresiji. Jaz pa sem čutila krivdo – kot da sem mu ukradla iluzijo popolne družine.
Otroka sta začela spraševati: »Mami, zakaj imaš take roke?« In jaz nisem znala odgovoriti drugače kot: »Mami je malo bolna.« A otroci so pametni; videla sta žalost v mojih očeh.
Nekega večera sva imela družinsko večerjo pri Markovih starših v Domžalah. Njegova mama me je postrani pogledovala in šepnila: »Upam, da ni kaj nalezljivega.« Takrat me je zabolelo bolj kot vse injekcije in terapije skupaj.
Po večerji sva se z Markom sprehodila do avta. »Veš,« sem rekla tiho, »včasih si želim, da bi bila samo navadna ženska brez teh težav.«
Marko me je objel in rekel: »Ampak potem ne bi bila ti.«
V službi so opazili spremembe na meni – manj energije, pogoste bolniške odsotnosti. Šefica me je poklicala na pogovor: »Tanja, če potrebuješ pomoč ali prilagoditve urnika, povej.« Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.
A doma so se napetosti stopnjevale. Marko je postal zaskrbljen zaradi stroškov zdravljenja – zdravila niso poceni in ZZZS ne krije vsega. Računi so se kopičili na kuhinjski mizi poleg otroških risbic in neplačanih položnic za vrtec.
Nekega dne sva se sprla zaradi malenkosti – kdo bo peljal hčerko na balet v Šiško. A v resnici sva oba kričala zaradi vsega drugega: zaradi bolezni, strahu in negotovosti.
»Zakaj si mi to naredila? Zakaj si skrivala?« je zavpil Marko.
»Ker sem te imela preveč rada!« sem mu vrnila.
Tisto noč nisva spala skupaj v postelji. On je spal na kavču, jaz pa sem jokala v kopalnici.
Naslednje jutro sem mu pustila listek na mizi: »Oprosti mi za vse skrbi. Poskušam biti pogumna.«
Ko sem prišla domov iz službe, me je čakal s šopkom marjetic iz bližnjega travnika in rekel: »Naučiva se skupaj živeti s tem.«
Od takrat naprej sva začela hoditi na skupinsko terapijo za pare v Zdravstvenem domu Bežigrad. Spoznala sva druge ljudi s podobnimi težavami – nekateri so imeli raka, drugi so živeli z multiplo sklerozo ali bipolarno motnjo.
Počasi sem začela nositi kratke rokave tudi zunaj doma. Prvič po letih sem šla z otroki na bazen v Tivoli brez sramu.
A še vedno pridejo dnevi, ko me pogledam v ogledalo in si mislim: »Ali boš kdaj spet tista stara Tanja?«
Marko mi pravi: »Si še vedno moja Tanja.«
Včasih pa ponoči ležim budna in se sprašujem: Ali bi bilo drugače, če bi povedala prej? Ali bi bilo lažje? Ali pa so naše največje bitke vedno tiste, ki jih bijemo sami s sabo?
Kaj vi mislite – ali je bolje skrivati bolečino ali jo deliti z najbližjimi? Bi vi imeli pogum povedati resnico?