Skrita hranilna knjižica: Moj mož Peter in razpoke našega slovenskega doma

»Peter, kje imaš tisto mapo z davčnimi papirji?« sem zaklicala iz dnevne sobe, medtem ko sem premetavala predale v upanju, da bom našla njegovo davčno številko. Računovodkinja me je že tretjič ta teden klicala zaradi oddaje dohodnine. »V predalu pod knjigami,« je odvrnil iz kuhinje, kjer je pripravljal kavo. Glas mu je bil utrujen, kot zadnje čase vedno.

Ko sem odprla predal, sem poleg papirjev zagledala modro hranilno knjižico. Srce mi je poskočilo. Nikoli prej je nisem videla. Previdno sem jo vzela v roke in odprla. Notranjost me je zadela kot klofuta: na njej je bilo več tisoč evrov, redno vplačevanih zadnjih pet let. V tistem trenutku sem začutila, kako mi je nekaj počilo v prsih.

»Peter! Kaj pa je to?« sem ga vprašala, ko je stopil v sobo. Glas mi je zvenel čudno tuj, skoraj hripav. Pogledal me je in v njegovih očeh sem prvič po dolgih letih videla strah. »To ni nič posebnega, samo nekaj prihrankov za vsak slučaj,« je zamomljal in pogledal stran.

»Za vsak slučaj? Zakaj pa nisi nič povedal? Saj sva vedno vse delila!« sem skoraj zakričala. Otroka sta bila še v šoli, zato si nisva zadrževala glasov. Peter je vzdihnil in se usedel na rob kavča. »Nisem hotel skrbeti tebe. Veš, kako je bilo zadnja leta – služba ni več varna, podjetje ves čas odpušča… Hotel sem imeti nekaj na strani, če gre vse narobe.«

»Ampak zakaj si mi lagal? Zakaj si skrival pred mano?« sem vztrajala. V meni se je nabirala jeza, pomešana z žalostjo in občutkom izdaje. »Nisem lagal… Samo nisem povedal. Saj veš, kako si vedno panična glede denarja.«

V tistem trenutku sem vedela, da se je med nama nekaj nepopravljivo spremenilo. Vse najine skupne noči, pogovori o prihodnosti, celo prepiri o otrocih – vse to se mi je zazdelo kot laž.

Tisti večer sem dolgo sedela v kuhinji in strmela skozi okno v temen vrt. Peter je spal na kavču. Ko sta naslednje jutro prišla Ana in Luka iz šole, sta takoj začutila napetost v zraku. »Mami, a si bolna?« me je vprašala Ana in me objela okoli pasu.

»Ne, srček… Samo malo sem utrujena.«

A resnica ni mogla dolgo ostati skrita. Peter se je trudil biti bolj prisoten doma, a vsaka njegova gesta me je spomnila na hranilno knjižico v predalu. Začela sva se prepirati zaradi malenkosti – kdo bo peljal Luko na trening nogometa, kdo bo pospravil kuhinjo, kdo bo kupil mleko.

Nekega večera sva sedela za mizo in molčala ob večerji. Ana in Luka sta tiho jedla makarone. Nenadoma je Luka vprašal: »A se bosta ločila?«

Peter in jaz sva se spogledala. V njegovih očeh sem videla obup in žalost. »Ne, Luka… Samo malo težav imava,« sem rekla in ga pobožala po laseh.

Toda laž mi je zvenela prazno. V Kamniku so govorice hitro krožile – soseda Silva me je že naslednji dan vprašala: »Marija, a je res kaj narobe pri vas doma? Peter zgleda tako zaskrbljen.«

»Vse je v redu, Silva,« sem odvrnila in si nadela nasmeh.

A ni bilo v redu. Začela sem dvomiti o vsem – ali mi je Peter še kdaj lagal? Je imel še kakšne skrivnosti? Zakaj nisem opazila prej? V službi sem bila odsotna z mislimi; sodelavka Tanja me je vprašala: »A si v redu? Zgledaš kot senca sama sebe.«

Zvečer sem Petru rekla: »Ne morem več tako živeti. Ne morem ti več zaupati.«

Peter je sklonil glavo. »Marija, oprosti… Nisem hotel nič slabega. Samo bal sem se za nas.«

»Ampak če bi mi zaupal, bi skupaj našla rešitev! Tako pa si me izključil iz najinega življenja.«

Tiste noči nisem mogla spati. Premlevala sem vse najine skupne trenutke – poroko v cerkvi sv. Jakoba, rojstvo Ane in Luke, prve počitnice na morju v Izoli… Vse to naj bi bila najina skupna zgodba.

Naslednje dni sva hodila mimo drug drugega kot tujca. Otroka sta postajala vse bolj nemirna; Ana se je začela zapirati vase, Luka pa je postal nemiren in prepirljiv.

Nekega popoldneva sem sedela s svojo mamo na vrtu pred hišo. »Veš, Marija, moški so včasih taki… Bojijo se pokazati šibkost.«

»Ampak mama, to ni opravičilo za laži! Kako naj mu še kdaj verjamem?«

Mama me je prijela za roko: »Če ga imaš rada in če on tebe res ima rad… Potem bosta našla pot nazaj.«

A jaz nisem bila prepričana. V Kamniku ni lahko priznati težav – ljudje hitro obsojajo in govorice letijo hitreje kot burja pozimi.

Nekega večera sem Petru rekla: »Morava k svetovalcu ali pa… ne vem več.«

Peter je prikimal: »Pripravljen sem narediti karkoli.«

Začela sva hoditi k zakonskemu svetovalcu v Ljubljano. Prvič po dolgem času sva spet govorila o svojih strahovih – o negotovosti službe, o skrbi za otroke, o tem, kako težko je biti iskren tudi do samega sebe.

Po mesecih pogovorov sva počasi začela graditi mostove nazaj drug k drugemu. A brazgotina ostaja.

Včasih ponoči še vedno ležim budna in se sprašujem: Ali lahko ljubezen res premaga izdajo? Ali ni zaupanje tisto, kar drži družino skupaj?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?