Šest let v senci: Zgodba o žrtvovanju, izdaji in iskanju lastne vrednosti
»Ne, Neža, ne moreš kar tako oditi!« je kričala tašča, ko sem zjutraj stala v kuhinji, z rokami, ki so se mi tresle, in z očmi, ki so bile rdeče od neprespanih noči. »Šest let si bila tukaj, zdaj pa, ko sem se vrnila, misliš, da boš kar odšla? Kdo bo skrbel za mamo?«
V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem ujeta v lastnem domu. Vsa leta sem skrbela za moževo babico, Marijo, ki je bila že skoraj nepokretna, medtem ko je tašča, gospa Silva, delala v Avstriji. Vsak dan sem vstajala ob petih, pripravljala zajtrk, menjala plenice, poslušala babičine zgodbe o vojni in lakoti, in včasih tudi njene izbruhe jeze, ko je pozabila, kdo sem. Mož, Jure, je bil večino časa v službi ali pa je ure in ure popravljal traktorje v delavnici. Vse je bilo na meni. Nikoli nisem slišala hvaležnosti, le tiho pričakovanje, da je to moja dolžnost.
Spomnim se, kako sem se pred šestimi leti, ko je Silva odhajala, tresla od strahu. »Ne skrbi, Neža, samo nekaj mesecev bo, potem se vrnem,« mi je rekla in mi stisnila roko. A meseci so postali leta. Vsak praznik sem upala, da bo prišla domov, a vedno je našla izgovor: »Veš, v Gradcu je dobro plačano, ne morem kar pustiti.«
V vasi so ljudje šepetali. »Poglej jo, Neža, kot da je njena lastna babica,« je rekla soseda Anica, ko me je videla, kako babico peljem na vozičku po dvorišču. Včasih sem se počutila kot svetnica, drugič kot služabnica. Moja mama mi je po telefonu govorila: »Neža, pazi nase, ne pozabi, kdo si.« Ampak kdo sem sploh bila? Žena, snažka, negovalka, kuharica, vse v enem, a nikoli dovolj dobra.
Ko se je Silva končno vrnila, sem pričakovala olajšanje. Mislila sem, da bom lahko zadihala, morda našla službo, ki sem jo pred leti pustila, ali pa vsaj imela nekaj ur zase. Toda že prvi dan je bilo jasno, da se je v hiši nekaj spremenilo. Silva je hodila po hiši kot kraljica, ukazovala, kritizirala, in vsakič, ko sem naredila nekaj po svoje, je zavila z očmi. »Tako se pa pri nas ne dela,« je rekla, ko sem babici pripravila juho brez mesa. Jure je bil tiho, kot vedno. Nikoli ni znal stopiti med naju, vedno je rekel: »Pusti, Neža, saj bo bolje.«
Nekega večera sem sedela na klopci pred hišo, gledala v zvezde in poslušala, kako se v hiši prepirata Silva in Jure. »Neža nič ne naredi prav,« je govorila. »Vse je narobe, hiša je razmetana, mama je shujšana.« Jure je molčal. Ko sem vstopila, sta utihnila. Pogledala sem ju in rekla: »Če sem tako slaba, zakaj sem potem šest let skrbela za vašo mamo? Kje ste bili vi?«
Silva je zavila z očmi. »To je tvoja dolžnost, Neža. Saj si del družine.«
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Dolžnost. Kaj pa moja sreča? Moje življenje? Spomnila sem se, kako sem pred leti sanjala o tem, da bom odprla svojo slaščičarno v Celju. Kako sem si želela otrok, a sva z Juretom vedno odlašala, ker je bilo treba skrbeti za babico. Kako sem si želela, da bi me nekdo objel in rekel: »Hvala, Neža.«
Naslednji dan sem šla k zdravniku, ker sem imela že mesece bolečine v hrbtu. Zdravnica me je pogledala in rekla: »Neža, vi ste izčrpana. Potrebujete počitek.« Ko sem to povedala Juretu, je samo odkimal: »Saj boš že, Neža, saj si močna.«
Moja moč je začela kopneti. Vsak dan sem se bolj izgubljala. Včasih sem se zalotila, da stojim pred ogledalom in se ne prepoznam. Kje je tista Neža, ki je nekoč pela v pevskem zboru, ki je imela prijateljice, ki se je smejala? Zdaj sem bila le še senca.
Nekega večera sem zbrala pogum in Juretu rekla: »Ne morem več tako. Potrebujem spremembo. Potrebujem, da me podpreš.« Pogledal me je, kot da me prvič vidi. »Kaj pa naj naredim? Saj veš, da je mama zdaj doma, jaz pa imam delo.«
»Ampak jaz sem šest let žrtvovala vse, Jure! Vse!« sem zavpila. »Kdaj bo kdo pomislil name?«
V tistem trenutku sem vedela, da sem sama. Da sem bila vedno sama. Silva je še isti večer začela govoriti, da sem nehvaležna, da sem lena, da sem razbila družino. Babica je v svojem svetu tiho jokala. Jure je šel v delavnico in zaloputnil vrata.
Naslednje jutro sem spakirala nekaj oblačil in odšla k svoji mami v Šentjur. Ko sem vstopila v njeno kuhinjo, me je objela in rekla: »Končno si prišla domov, Neža.« Prvič po dolgih letih sem jokala v njenem naročju. Prvič sem si dovolila biti šibka.
Dnevi so minevali, jaz pa sem se počasi sestavljala. Začela sem hoditi na sprehode, obiskala sem staro prijateljico Petro, ki me je povabila na kavo. Prvič po letih sem se smejala iz srca. Mama mi je rekla: »Neža, življenje je tvoje. Nihče nima pravice, da ti ga vzame.«
Jure me je klical, pisal sporočila, a nisem odgovorila. Potrebovala sem čas. Potrebovala sem, da najdem sebe. Ko sem po dveh mesecih prišla na obisk v staro hišo, je Silva le zamahnila z roko. »Saj sem vedela, da ne boš zdržala.« Jure me je pogledal z žalostnimi očmi. »Neža, oprosti. Nisem vedel, kako ti je bilo.«
Morda res ni vedel. Morda nihče ni vedel. Morda sem bila sama kriva, ker sem dovolila, da so me izkoriščali. A zdaj vem, da imam pravico do sreče. Pravico do spoštovanja. Pravico do življenja.
Včasih se vprašam: ali je vredno žrtvovati sebe za druge, če te na koncu nihče ne vidi? Ali je družina res vse, če v njej izgubiš sebe? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?