Senca med nama: Ko sem izvedela resnico o svojem možu
»Ne želim tvojega moža. Ampak moraš vedeti, kdo v resnici je.«
To sporočilo sem prebrala trikrat. Prvič sem ga samo ošinila z očmi, drugič sem ga prebrala počasi, tretjič pa sem ga že skoraj izgovorila na glas, kot bi hotela preveriti, ali so besede resnične. Prsti so mi otrpnili, čeprav je v kuhinji prijetno grel radiator. Zunaj je bila megla, tista gosta, ljubljanska, ki se ti zavleče pod kožo in ti zamegli misli. V roki sem še vedno držala skodelico kave, ki je bila zdaj že mlačna.
»Maja, kaj je narobe?« je iz dnevne sobe zaklical moj mož, Gregor. Njegov glas je bil vsakdanji, topel, kot vedno. Ni vedel, da se je v meni pravkar nekaj zlomilo.
»Nič, samo… nekaj službenega,« sem zamomljala in si želela, da bi lahko verjela lastnim besedam.
Sporočilo je prišlo od ženske po imenu Tanja. Nikoli nisem slišala zanjo. Njena profilna slika je bila nejasna – le obris obraza in dolgi temni lasje. Pisala mi je na Facebooku. »Ne želim tvojega moža. Ampak moraš vedeti, kdo v resnici je.«
V glavi mi je začelo brneti. Kaj to pomeni? Je imel Gregor afero? Je to neka ljubosumna bivša? Ali pa gre za nesporazum? Vse možnosti so se mi podile po mislih, a nobena ni prinesla olajšanja.
Nisem ji odgovorila takoj. Najprej sem šla v kopalnico in si umila obraz z mrzlo vodo. Pogledala sem se v ogledalo – podočnjaki, utrujen pogled, lasje v razmršenem čopu. »Maja, saj si vendar odrasla ženska,« sem si rekla na glas. »Ne boš dovolila, da te ena neznanka spravi iz tira.«
A nekaj v meni je vedelo, da ni tako preprosto.
Gregor je bil vedno ljubeč mož. Skupaj sva že skoraj petnajst let. Imava dva otroka – Niko in Tima. Živimo v vrstni hiši na obrobju Ljubljane. On dela kot arhitekt, jaz kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli. Na videz popolna družina.
A zadnje mesece sem čutila distanco med nama. Večkrat je bil zamišljen, pogosto je delal pozno v pisarni ali hodil na »sestanke«. Ko sem ga vprašala, je vedno rekel: »Veš, zdaj imamo nov projekt, veliko dela.« In jaz sem mu verjela. Vsaj hotela sem verjeti.
Zvečer sem ležala v postelji in strmela v strop. Gregor je spal ob meni, mirno dihal. Vzela sem telefon in odprla Facebook. Tanja mi je poslala še eno sporočilo: »Če želiš izvedeti več, mi piši.«
Srce mi je razbijalo. Nisem vedela, ali naj ji odgovorim ali naj vse skupaj ignoriram. Kaj če gre za potegavščino? Kaj če ni nič res?
A radovednost in strah sta bila močnejša od razuma.
»Kaj točno misliš s tem?« sem ji napisala.
Odgovorila je skoraj takoj: »Gregor ni takšen, kot misliš. Že več mesecev imava afero. Ampak jaz ga ne želim več v svojem življenju. Preveč laže.«
V trebuhu me je stisnilo. Prebrala sem sporočilo še enkrat in še enkrat. Nisem mogla verjeti.
»Dokaži mi to,« sem ji napisala.
Poslala mi je posnetke pogovorov z Gregorjem – SMS-e, slike iz kavarne v centru mesta, celo eno fotografijo iz njegove pisarne. Prepoznala sem njegov pulover in šal, ki sem mu ga sama spletla pred leti.
V meni se je vse sesulo.
Naslednje jutro sem Gregorja opazovala pri zajtrku. Bil je običajen – nasmejan otrokom, poljubil me je na lice kot vsak dan pred odhodom v službo. A jaz nisem mogla več igrati te igre.
Ko sta otroka odšla v šolo, sem ga ustavila pri vratih.
»Gregor… morava se pogovoriti.«
Pogledal me je presenečeno: »Kaj pa je?«
»Kdo je Tanja?«
V trenutku mu je obraz pobledel.
»Ne vem… katera Tanja?«
»Ne laži mi.« Glas mi je zadrhtel.
Gregor se je sesedel na stol in si zakril obraz z rokami.
»Maja… oprosti… nisem hotel…«
»Koliko časa?«
»Pol leta… ampak ni več nič… prisežem!«
Solze so mi polzele po licih. Vse tiste noči, ko sem čakala nanj; vsi izgovori; vsi trenutki dvoma – zdaj so dobili smisel.
»Zakaj? Zakaj si to naredil?«
»Ne vem… počutil sem se izgubljenega… Tanja me je poslušala… ti si bila ves čas utrujena… otroci… služba… vsega je bilo preveč.«
Zasovražila sem ga v tistem trenutku in hkrati začutila neizmerno žalost nad tem, kako sva se oddaljila.
Tisti dan nisem šla v službo. Sedela sem na kavču in gledala skozi okno v meglo. Poklicala me je mama: »Maja, si v redu? Si danes doma?«
Nisem ji znala povedati resnice. Kako naj materi razložiš, da se ti podira svet?
Popoldne sta prišla otroka domov in jaz sem morala biti močna zaradi njiju. Gregor se je preselil k prijatelju za nekaj dni. Otrokom sva rekla, da ima veliko dela in da bo nekaj časa spal drugje.
Vsak večer sem premišljevala: ali naj mu odpustim? Ali naj uničim družino zaradi ene napake? Ali pa naj končno mislim nase?
Prijateljica Petra mi je rekla: »Maja, nisi kriva ti. Če te ne spoštuje, si zaslužiš več.«
A Slovenija ni Amerika – tukaj vsi poznajo vse; ločitve so še vedno stigma; ljudje govorijo za tvojim hrbtom.
Po tednu dni sva se z Gregorjem dobila na kavi v Tivoliju.
»Maja… rad te imam… nočem izgubiti družine… pripravljen sem iti na terapijo.«
Gledala sem ga in iskala iskrenost v njegovih očeh.
»Ne vem še, Gregor. Rabila bom čas.«
Tisti večer sem sedela sama na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo.
Ali lahko sploh še kdaj zaupam človeku, ki me je tako prizadel? Ali pa bom za vedno ostala ujeta med dvomom in upanjem?