Senca izdaje: Ko sem srečala žensko iz moževe preteklosti

»Ne laži mi, Marko! Slišala sem te!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v hodniku našega stanovanja v Šiški, stisnjena ob hladno steno, medtem ko so se skozi zaprta vrata dnevne sobe prelivali tihi, a napeti glasovi. Moje srce je razbijalo tako močno, da sem imela občutek, da ga sliši cela blokovska etaža. V tistem trenutku sem vedela – nekaj je narobe. Nekaj je drugače. Nekaj je konec.

Marko je odprl vrata in me pogledal z očmi, ki jih nisem prepoznala. »Ni tako, kot misliš,« je rekel tiho, skoraj proseče. Za njim je stala Nina – tista Nina, ki je bila nekoč njegova sošolka s faksa in za katero sem vedno čutila, da med njima ni šlo zgolj za prijateljstvo. Njene oči so bile rdeče, a njen pogled je bil odločen. »Samo pogovarjala sva se,« je dodala in me pogledala naravnost v oči.

Tisti večer sem prvič v življenju začutila, kako je, ko ti nekdo iztrga tla pod nogami. Vse, kar sva z Markom gradila – skupni krediti, otroci, vikendi pri njegovih starših na Dolenjskem – vse to je v trenutku izgubilo smisel. V meni se je prebudila neka surova bolečina, ki je nisem znala ubesediti. Vprašanja so se vrtela kot neurje: Zakaj? Kdaj? Kaj sem spregledala?

Naslednje tedne sem živela kot senca same sebe. Marko je zatrjeval, da ni bilo ničesar več kot pogovor, a v meni se je nekaj zlomilo. Vsak njegov dotik me je spominjal na tisti večer. Vsak njegov pogled me je bolel. Otroka sta čutila napetost in me spraševala, zakaj sem tako žalostna. Nisem znala odgovoriti.

Moja mama mi je rekla: »V vsakem zakonu pridejo težki trenutki. Če ga imaš rada, mu odpusti.« Ampak kako naj odpustim nekaj, česar ne razumem? Kako naj verjamem človeku, ki mi ni povedal resnice?

Leta so minevala. Naučila sem se živeti z dvomom. Marko se je trudil – peljal me je na izlete po Sloveniji, kupil mi je rože brez razloga, celo začel kuhati ob nedeljah. A v meni je ostala rana. Včasih sem ponoči ležala budna in poslušala njegovo dihanje ter se spraševala: Ali me ima res rad? Ali pa samo vztraja zaradi otrok?

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nekega popoldneva sem na tržnici v Mostah zagledala Nino. Stala je pri stojnici z jabolki in se pogovarjala s prodajalko. Moje telo se je odzvalo še preden sem lahko razmislila – noge so me nesle naravnost k njej.

»Nina?« sem izrekla njeno ime bolj kot vprašanje kot pozdrav.

Obrnila se je in za trenutek sva samo strmeli druga v drugo. Potem pa je rekla: »Urška… nisem mislila…«

»Zakaj si prišla tisti večer?« sem jo prekinila. Glas mi je drhtel.

Nekaj trenutkov je molčala, potem pa tiho rekla: »Potrebovala sem pogovor z nekom, ki ga poznam že dolgo. Nič ni bilo med nama. Prisežem.«

»Ampak zakaj ravno moj mož? Zakaj nisi poklicala koga drugega?«

Nina je globoko vdihnila in pogledala stran: »Ker sem bila sama. Ker sem vedela, da me bo Marko poslušal.«

V tistem trenutku sem začutila nenavadno mešanico besa in usmiljenja. Pred menoj ni stala sovražnica, ampak ženska, ki jo je življenje prav tako ranilo kot mene.

»Veš,« sem rekla počasi, »zaradi tistega večera sem izgubila zaupanje v svojega moža. In vase.«

Nina mi je položila roko na ramo: »Oprosti. Res mi je žal.«

Ko sem odšla s tržnice, sem prvič po dolgem času začutila olajšanje. Ne zato, ker bi dobila odgovore na vsa vprašanja – ampak zato, ker sem končno izrekla bolečino na glas.

Ko sem zvečer sedela na balkonu in opazovala Ljubljano pod sabo, mi je Marko prinesel čaj.

»Si v redu?« me je vprašal tiho.

Pogledala sem ga in prvič po letih nisem čutila le bolečine ob njegovem pogledu.

»Ne vem še, če bom kdaj spet popolnoma zaupala,« sem rekla iskreno. »Ampak mogoče lahko začnem znova.«

Marko me je prijel za roko in dolgo sva sedela v tišini.

Še danes ne vem, ali bi morala odpustiti ali oditi. Ali lahko ljubezen preživi senco izdaje? Bi vi odpustili ali bi šli svojo pot?