Senca iz preteklosti: Ko tašča varuje tvojega otroka
»Kaj pa delaš?« sem skoraj zašepetala, ko sem stala na pragu otroške sobe. Glas iz mene je zvenel bolj prestrašeno, kot sem si želela. Moja tašča, Marija, je sedela na robu postelje poleg mojega sina, Jureta, in mu kazala staro, nekoliko obledelo fotografijo. Na njej je bil moj mož, Peter, star komaj pet let, z istim nagajivim nasmehom, kot ga ima zdaj Jure.
Marija se ni niti ozrla k meni. »Samo razlagam mu, kakšen je bil njegov očka, ko je bil majhen. Saj ni nič narobe, kajne?« Njene besede so bile mehke, a v njih sem začutila tisti znani podton – kot bi mi hotela povedati, da ona ve več o mojem otroku kot jaz.
V meni je zavrelo. Že mesece sem čutila, da me Marija ne sprejema zares kot del družine. Ko sem se pred tremi leti preselila v Petrovo rojstno vas blizu Škofje Loke, sem verjela, da bom našla svoj dom. A od prvega dne sem bila »ta nova«, tista iz Ljubljane, ki ne zna prav speči potice in ki ne razume, da se v nedeljo ne pere perila.
Peter je bil vedno med dvema ognjema. »Daj, pusti mami, saj misli dobro,« mi je govoril, ko sem mu potožila o njenih pripombah. A jaz sem vedela – ni šlo le za potico ali perilo. Šlo je za to, da sem jaz zdaj mama njenega vnuka in da ona tega ni nikoli zares sprejela.
Tistega jutra sem se zadržala in nisem rekla ničesar več. A v meni je kljuvalo vprašanje: Zakaj mi ne zaupa? Zakaj vedno znova čutim, da moram dokazovati svojo vrednost kot mama?
Popoldne sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno na vrt, kjer sta Marija in Jure sadila rože. Slišala sem njun smeh in me je zabolelo. Zakaj jaz ne znam tako sproščeno biti z lastnim otrokom? Zakaj se ob njej vedno počutim manjvredno?
Ko je Peter prišel domov iz službe, sem mu previdno omenila jutranji prizor. »A veš, da ji ni treba vedno razlagati Juretu o tvojem otroštvu? Saj ima tudi on svoje spomine.«
Peter je zavzdihnil: »Saj veš, kako je mama navezana name… In zdaj še na Jureta. Pusti ji malo veselja.«
A mene ni minilo. Zvečer sem v postelji dolgo gledala v strop in premlevala vse drobne trenutke zadnjih mesecev: ko mi je Marija vzela iz rok Jureta z besedami »pusti ga meni, ti si že utrujena«, ko mi je popravljala način hranjenja ali ko je pred sosedami pripovedovala anekdote iz Petrova otroštva in zraven pomenljivo pogledala mene – kot da jaz nikoli ne bom znala biti tako dobra mama.
Nekega dne sem po naključju slišala pogovor med Marijo in njeno sosedo Ano na dvorišču. »Veš, danesšnje mame so čisto drugačne… Vse bi imele po svoje. Naše čase pa ni bilo tako!« Ana ji je pritrjevala in jaz sem se počutila kot vsiljivka v lastnem domu.
Začela sem dvomiti vase. Sem res slaba mama? Sem premalo prisotna? Preveč zahtevna? V službi so me čakali roki in projekti, doma pa občutek, da nikoli nisem dovolj dobra – ne kot žena, ne kot mama, ne kot snaha.
Nekega večera sem zbrala pogum in Marijo povabila na pogovor. Sedeli sva v kuhinji ob čaju. »Marija, rada bi govorila z vami… O tem, kako se počutim tukaj.«
Pogledala me je s tistim hladnim pogledom: »Kaj pa ti manjka? Saj imaš vse – moža, otroka, streho nad glavo…«
Zadrhtel mi je glas: »Ampak nimam občutka, da me sprejemate. Vedno znova imam občutek, da moram tekmovati z vami za Juretovo ljubezen.«
Marija je dolgo molčala. Potem pa: »Veš… Ko si prišla k nam, sem izgubila sina. Zdaj pa imam občutek, da izgubljam še vnuka.«
Prvič sem jo videla ranljivo. Prvič sem razumela njen strah – strah pred izgubo družine, pred tem, da bo ostala sama.
A kljub temu nisem mogla mimo svojih občutkov. »Ampak jaz nisem vaša sovražnica. Tudi jaz si želim biti del te družine.«
Tisti večer sva se razšli brez zaključka. A nekaj se je spremenilo – v meni se je prebudila odločnost.
Začela sem vztrajati pri svojih mejah: Jureta sem sama uspavala kljub Marijinemu prigovarjanju; sama sem ga peljala na igrišče; sama sem ga tolažila ob padcih. Marija se je nekaj časa umikala in bila užaljena.
Peter je opazil napetost: »A res morata biti vedno na nasprotnih bregovih? Saj smo vendar družina!«
A jaz nisem več popuščala. Počasi se je tudi Marija začela vračati – a tokrat bolj previdno. Nekega dne mi je prinesla šopek rož iz vrta in rekla: »Jure pravi, da si najboljša mama.«
Solze so mi stopile v oči. Prvič sem začutila toplino.
Danes vem: družinske vezi niso samoumevne. Potrebno jih je graditi – z iskrenostjo, pogumom in tudi s postavljanjem meja.
Včasih pa se še vedno vprašam: Ali bom kdaj zares sprejeta? Ali bo ta senca iz preteklosti kdaj izginila?
Kaj pa vi mislite – ali lahko snaha in tašča kdaj zares postaneta zaveznici? Ali so rane pregloboke?