Senca dvoma: Ko tašča ne verjame v tvojo družino

»A si prepričan, da sta res tvoja?« je rekla Olga, ko sem v nedeljo v kuhinji rezal kruh za zajtrk. Njene oči so bile ozke, glas pa leden. Otroka sta se igrala na tleh, Ana pa je v dnevni sobi pospravljala igrače. V meni je zavrelo. »Kaj si rekla?« sem vprašal, čeprav sem slišal vsak zlog. Olga je skomignila z rameni in si natočila kavo. »Samo pravim, da sta oba svetlolasa, ti pa si bil vedno temen. Saj veš, ljudje govorijo.«

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi tresejo roke. Vse odkar sem se poročil z Ano, sem imel občutek, da me njena mama nikoli ni sprejela. Vedno je hvalila svojo drugo hčer in njene otroke – »Pravi Kranjčani!« je govorila – medtem ko je na najine gledala kot na tujce. A to, da zdaj dvomi v mojo kri, v mojo družino? To je bilo preveč.

Ana je prišla v kuhinjo in začutil sem njen pogled na sebi. »Kaj se dogaja?« je vprašala. Olga je zavila z očmi: »Nič, samo pogovarjava se o otrocih.« Ana je pogledala mene, jaz pa njo. V njenih očeh sem videl utrujenost – ne od mene, ampak od večnih napetosti med mano in njeno mamo.

Ko je Olga odšla domov, sem sedel za mizo in z glavo v rokah obsedel. Ana je tiho sedla poleg mene. »Ne poslušaj je, prosim. Veš, kakšna je.«

»Ampak Ana, to ni več samo njena čudaškost. To so resne obtožbe. Kako naj ji sploh še pogledam v oči? Kako naj otroka zaščitim pred njenimi strupi?«

Ana je vzdihnila. »Vem… Ampak ona se ne bo spremenila. Vedno bo našla nekaj.«

Tisti večer nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale Olgine besede. Spomnil sem se vseh trenutkov, ko sem bil z otrokoma sam – kako sem jima bral pravljice, ju vozil na sankanje na Golovec, kako sta me klicala »ati« s tistim posebnim tonom, ki ga imaš samo za nekoga, ki mu zaupaš brezpogojno. In zdaj naj bi dvomil? Naj bi dovolil, da nekdo drug poseže v našo vez?

Naslednji teden smo šli k Olgi na kosilo. Njena druga hči Maja je bila tam s svojima otrokoma – vsi so bili oblečeni kot iz kataloga in Olga jih je objemala in poljubljala pred vsemi. Naša dva sta sedela tiho v kotu in risala. Ko smo sedli za mizo, je Olga začela: »Maja, a si videla, kako ima tvoj Marko iste oči kot tvoj oče? Prava družina ste.« Potem pa se je obrnila k meni: »Tvoja sta pa res posebna… Saj veš, vsak ima svojo zgodbo.«

V meni se je nekaj zlomilo. Položil sem vilico in pogledal naravnost vanjo: »Olga, dovolj imam tega. Če imaš kaj povedati o meni ali o moji družini, povej zdaj ali pa nikoli več ne namiguj pred otroki.« Vsi so utihnili. Ana me je prijela za roko pod mizo.

Olga se ni dala: »Samo pravim… Saj veš, ljudje govorijo.«

»Ljudje govorijo samo to, kar jim ti poveš!« sem rekel glasneje, kot sem nameraval.

Maja je pogledala stran, njen mož Peter pa si je nerodno popravil očala.

Po kosilu sva z Ano hitro pobrala otroke in odšla domov. V avtu je bila tišina. Otroka sta spala na zadnjih sedežih.

»Nisem želel narediti scene…« sem začel.

Ana me je pogledala: »Ne skrbi. Nekdo ji mora postaviti mejo.«

A meja ni bila postavljena. Olga ni odnehala. Začela je klicati Ano vsak drugi dan in ji namigovati, naj vendarle razmisli o testu očetovstva – »saj ni nič takega, samo za mir v hiši«. Ana ji je vedno znova razlagala, da ni nobenega dvoma in da naj pusti našo družino pri miru.

Nekega večera sem slišal Ano jokati v kopalnici. Prisedel sem k njej na tla in jo objel.

»Ne morem več… Ne morem biti med tabo in mamo. Zakaj ne more biti srečna za nas? Zakaj mora vedno iskati težave?«

»Ker ne zna drugače, Ana. Ampak midva znava.«

A dvom se je počasi plazil tudi med naju. Začel sem opazovati otroke – ali res nista podobna meni? Ali res kdo drug vidi nekaj, česar jaz ne vidim? Sram me je bilo teh misli.

Nekega dne me je sin vprašal: »Ati, zakaj babica noče priti na moj nastop?«

Zlagal sem mu: »Zelo je zaposlena.« V resnici pa mi je Olga dan prej rekla: »Ne bom šla gledat otrok nekoga drugega.«

Takrat sem vedel: nekaj se mora spremeniti.

Z Ano sva šla na pogovor k družinski svetovalki v Ljubljani. Svetovala nama je postaviti jasne meje in zaščititi otroke pred škodljivimi vplivi – tudi če to pomeni manj stikov z Olgo.

Ko sva Olgi povedala, da nekaj časa ne bomo prihajali na obisk, je bila besna: »Tako mi vračata vse dobro! Po vsem, kar sem naredila za vas!«

A prvič po dolgem času sem čutil olajšanje.

Otroka sta postajala bolj sproščena. Ana se mi je spet smejala tako kot nekoč.

A v meni ostaja rana – rana dvoma in izdaje.

Včasih ponoči gledam svoje otroke in se sprašujem: Zakaj nekateri ljudje raje rušijo kot gradijo? In ali lahko ljubezen res premaga vse – tudi strupene besede najbližjih?