Sedemdeset let in ena zabava: Cena materinskih sanj

»A res misliš, da je to pametno, mama?« Matejev glas je tresoč in hladen, ko stoji na pragu dnevne sobe. V rokah drži letak za dom starejših, ki sem ga pred dnevi našla v poštnem nabiralniku. »Vse življenje si varčevala, zdaj pa boš vse zapravila za eno zabavo?«

Pogledam ga, mojega sina, ki sem ga nosila pod srcem in zanj žrtvovala toliko noči brez spanja. V kotu sobe Julija tiho stiska ustnice, roke ima prekrižane na prsih. Vem, da je ona tista, ki je Mateju napolnila glavo z idejami o prenovi stanovanja in novem avtu. »To je moj denar, Matej. Moje sanje. Sedemdeset let sem čakala na to, da bom lahko praznovala po svoje.«

»Ampak mama, midva sva računala na ta denar! Saj veš, kako težko je danes priti do česa. Otroci rastejo, stanovanje je staro…«

»Otroci rastejo tudi brez novih kavčev in televizij. Jaz pa ne bom več mlada. Ne bom več imela priložnosti za takšno zabavo.«

V zraku visi napetost, težka kot poletna nevihta nad Ljubljano. Julija pogleda stran, Matej pa se obrne in odkoraka iz sobe. Vrata zaloputnejo in v meni nekaj poči.

Tiste noči ne spim. Gledam v strop in štejem razpoke v ometu. Spomnim se vseh rojstnih dni, ki sem jih preživela v senci drugih – najprej staršev, potem moža Franca, nazadnje otrok in vnukov. Vedno sem bila tista, ki je pekla torte za druge, ki je čistila za drugimi, ki je vedno rekla: »Ni treba zame.«

A letos sem si obljubila: letos bo drugače.

Ko povabim sorodnike in sosede, se nekateri začudijo: »A res boš imela tako veliko zabavo?« Prijateljica Marija me potreplja po rami: »Prav imaš, Vida! Če ne zdaj, kdaj?«

Priprave so naporne. Najamem dvorano v kulturnem domu v Šiški, naročim ansambel iz Domžal in kuharico iz sosednje vasi. Vsak evro štejem dvakrat, a ne popuščam. Ko pride dan zabave, sem utrujena, a srečna. Vsi pridejo – bratje in sestre iz Prekmurja, vnuki iz Maribora, celo stara prijateljica Silva iz osnovne šole.

Ansambel zaigra »V dolini tihi«, vsi pojemo in plešemo. Prvič po dolgih letih se počutim živo. Sosed Tone mi prinese šopek lilij: »Vida, še na mnoga leta!«

A Mateja in Julije ni.

Ko ura odbije polnoč in gostje odidejo, sedim sama med praznimi krožniki in baloni. V srcu me stisne – ali sem res naredila prav?

Naslednji dan me pokliče hči Petra: »Mama, Matej je zelo jezen. Pravi, da si sebična.«

»Se sebična, če si enkrat v življenju nekaj privoščim?« vprašam tiho.

Petra vzdihne: »Včasih moraš razmisliti tudi o drugih.«

Tisti teden me Matej ne obišče. Julija mi pošlje sporočilo: »Upam, da si zadovoljna.«

V trgovini me ogovori soseda Milena: »Vida, slišala sem za zabavo. Prav si naredila! Otroci so danes preveč razvajeni.«

A v meni ostaja grenak priokus. Vsak večer gledam slike s praznovanja – nasmejani obrazi prijateljev, torta z ognjemetom, objemi vnukov. A na nobeni ni Mateja.

Spomnim se časa, ko sem bila sama z dvema otrokoma v majhnem stanovanju na Viču. Takrat sem delala tri službe – čistila sem šolo zjutraj, popoldne prodajala kruh v pekarni in zvečer še likala srajce za sosede. Vse za to, da bi Matej in Petra imela več kot jaz.

Zdaj pa mi sin očita sebičnost.

Nekega večera potrka na vrata. Odpre jih počasi, kot bi se bal mojega pogleda.

»Mama…«

»Kaj je?«

»Oprosti. Bil sem krivičen.«

Solze mi zalijejo oči. Prvič po dolgem času ga objamem kot nekoč – močno in dolgo.

»Samo… veš… težko nama je z Julijo. Vse je drago. Otroci potrebujejo toliko stvari…«

»Vem, Matej. Ampak tudi jaz sem človek.«

Sediva skupaj v kuhinji ob skodelici kamiličnega čaja. Pogovarjava se dolgo v noč – o starih časih, o očetu Francu, o tem, kako hitro mine življenje.

Ko odide domov, mi pusti poljub na lice.

Julija mi še vedno ne piše.

Včasih se vprašam: ali sem res naredila prav? Ali je sreča enega dne vredna tišine in bolečine? A ko pogledam slike s praznovanja in začutim toplino v srcu, si rečem: »Morda pa si tudi jaz zaslužim biti srečna.«

Kaj vi mislite? Je prav, da si človek kdaj vzame nekaj zase – tudi če to pomeni žrtvovati mir v družini?