Še ena soba za taščo: Hiša, ki je razdelila družino

»Ne, ne morem verjeti, da to resno predlagata!« sem skoraj zavpila, ko sem stala sredi še prazne dnevne sobe, kjer so se škatle z našimi stvarmi kopičile po tleh. Marko je pogledal v tla, Breda pa je stala ob oknu, roke prekrižane, ustnice stisnjene v tanko črto. Dež je tolkel po steklu, kot da bi hotel poudariti težo trenutka. »Nina, saj veš, da nimam nikogar drugega,« je tiho rekla Breda. »In Marko je moj edini sin. Saj boš razumela, kajne?«

V meni je vrelo. Leta sem sanjala o tem, da bova z Markom končno imela svoj dom, svoj mir, svoj prostor. Ko sva našla to hišo v okolici Domžal, sem si predstavljala, kako bova na vrtu pila kavo, kako bova v spalnici poslušala dež, kako bova v kuhinji skupaj kuhala večerje. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bo v eni od sob živela njegova mama. »Ampak Breda, midva sva si to hišo kupila, da bi imela nekaj svojega,« sem poskušala mirno, čeprav mi je glas drhtel. »Saj veš, kako je bilo v tvojem stanovanju, ko smo bili vsi skupaj. Ni šlo.«

Marko je dvignil pogled. »Nina, mama je ostala sama. Oče je umrl, veš, da nima kam. Saj bo samo v svoji sobi, ne bo ti v napoto.«

V napoto? Kako naj mu razložim, da ni stvar v tem, ali mi bo v napoto. Gre za občutek, da nikoli ne bom zares doma, če bo ona tukaj. Da bom vedno tista, ki mora popuščati, ki mora biti tiho, ki mora sprejemati kompromise. Breda je bila vedno zahtevna, vedno je imela pripombe na moj način kuhanja, na to, kako vzgajam otroke, na to, kako skrbim za Marka. »Saj veš, Nina, če bi bila jaz na tvojem mestu, bi to naredila z veseljem,« je rekla in me pogledala naravnost v oči. »Družina je najpomembnejša.«

Tisti večer sem dolgo sedela v kopalnici, vrata zaklenjena, solze so mi tekle po licih. Spraševala sem se, ali sem sebična. Ali sem slaba žena, če ne želim, da Breda živi z nama? Ali sem slaba snaha, če si želim svoj mir? Naslednje jutro sem Marka prosila, naj greva na sprehod. Počasi sva hodila po makadamski poti ob Kamniški Bistrici, v zraku je dišalo po mokri travi. »Marko, prosim te, razumi me,« sem začela. »Jaz ne morem živeti z Bredo. Ne morem. Ne gre za to, da je ne maram, ampak…«

»Ampak kaj?« me je prekinil. »Nina, to je moja mama. Saj veš, kaj je vse naredila zame. Ne morem je pustiti na cedilu.«

»In jaz? Kaj pa jaz?« sem skoraj zašepetala. »Ali sem jaz na drugem mestu?«

Marko je molčal. Vem, da ga je razjedalo. Vedno je bil med dvema ognjema – med mano in svojo mamo. Ampak tokrat sem čutila, da bom morala jaz popustiti. Ko sva se vrnila domov, je Breda že sedela za kuhinjsko mizo in pila kavo. »No, sta se kaj zmenila?« je vprašala, kot da gre za nakup kruha, ne za odločitev, ki bo spremenila naša življenja.

Tisti teden je minil v napetosti. Vsak večer sem zaspala z občutkom, da se mi tla pod nogami majejo. Marko je bil tiho, Breda pa je začela že prinašati svoje stvari. »Samo nekaj oblek, da jih ne bo treba kasneje,« je rekla. Vem, da je to pomenilo, da je odločitev že padla, ne glede na moje občutke. Moja mama me je poklicala in vprašala, kako sem. »Nina, ne pusti, da te pohodijo,« mi je rekla. »Tudi ti si pomembna.«

Ampak kako naj se postavim zase, če bom s tem prizadela Marka? Kako naj rečem ne, če bom s tem razbila družino? V službi sem bila raztresena, sodelavka Jana me je vprašala, kaj je narobe. »Saj veš, kako je pri nas,« sem rekla. »Vsi pričakujejo, da boš žrtvoval sebe za druge.«

Ko je Breda uradno preselila v našo hišo, sem se počutila kot gostja v lastnem domu. Vse je bilo po njenem – od tega, kdaj se kuha kosilo, do tega, kako se zlagajo brisače. Marko je bil vedno bolj odsoten, vedno več je delal, vedno manj je bil doma. Otroka sta bila zmedena, spraševala sta, zakaj je babica vedno jezna, zakaj se midva z Markom prepirava. Nekega večera sem slišala, kako Breda v kuhinji govori Marku: »Nina nikoli ni bila zares družinska. Vedno misli samo nase.«

Tisti trenutek sem vstopila v kuhinjo. »Breda, dovolj je,« sem rekla. »To je moj dom. Tudi jaz imam pravico do miru. Ne morem več tako.« Marko je pogledal med naju, kot da ne ve, komu naj verjame. »Mama, Nina ima prav,« je rekel tiho. »Tudi ona je del te družine.«

Breda je vstala, vzela svojo skodelico in odšla v svojo sobo. Marko me je objel, prvič po dolgem času. »Oprosti, Nina. Nisem vedel, kako težko ti je.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem, ali sem naredila prav. Ali sem preveč zahtevala? Ali sem končno postavila mejo, ki bi jo morala že zdavnaj? Naslednje jutro je Breda prišla v kuhinjo, tiho, brez besed. Pogledala me je in rekla: »Mogoče sem res preveč pričakovala. Ampak tudi jaz sem samo človek. Boš kdaj razumela mene?«

Ne vem, če bom kdaj razumela. Vem pa, da si želim, da bi me tudi ona razumela. Da bi vedela, da si želim samo svoj dom, svoj mir, svojo družino. In da včasih ljubezen pomeni tudi to, da rečeš ne.

Se je vredno žrtvovati za družino, če pri tem izgubiš sebe? Ali lahko ljubezen preživi, če vsi samo popuščamo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?