Še Ena Nosečnost: Med Strahom in Upanjem v Preveliki Družini

»Ne morem več, Luka!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami držala test nosečnosti. Dve črtici. Spet. Najina najmlajša, Maša, je stara komaj osem mesecev, ponoči še vedno joka in me išče sredi teme. Luka je stal v kuhinji, z roko na čelu, in strmel v prazno. »Še en otrok? Zdaj?« Njegov glas je bil tih, skoraj preplašen.

V meni se je prepletalo vse: krivda, ker sem ga postavila pred dejstvo; strah, ker sem vedela, da komaj zmoreva z obstoječimi tremi; in nekje globoko tudi tisti droben plamen upanja, ki ga prinese novo življenje. A ta plamen je bil skoraj ugasnjen pod težo vsakodnevnih skrbi.

Naša družina ni nikoli bila popolnoma skladna. Luka je delal v skladišču v industrijski coni na obrobju Ljubljane, jaz pa sem po porodniški ostala doma, ker vrtec za tri otroke preprosto ni bil izvedljiv – niti finančno niti logistično. Najstarejši sin, Žiga, je imel devet let in je že kazal prve znake upora: »Zakaj moram vedno jaz paziti na sestre? Zakaj nimamo več denarja kot sošolci?« Srednja hčerka, Tjaša, je bila občutljiva in pogosto jokava, Maša pa je bila še dojenček.

Tistega večera sem sedela na kavču in gledala skozi okno. Dež je bobnal po steklu. Luka je tiho sedel nasproti mene. »Kaj bova naredila?« sem šepnila. »Ne vem,« je odgovoril. »Res ne vem.«

Naslednji dnevi so bili kot hoja po tankem ledu. Luka je bil odsoten, ponoči se je obračal v postelji in pogosto odšel spat na kavč. Jaz sem bila izčrpana – fizično in psihično. Maša se je ponoči zbujala na dve uri, Tjaša je imela izbruhe trme, Žiga pa je postal še bolj zaprt vase.

Moja mama me je poklicala: »A si v redu? Si videti utrujena.«
»Sem noseča, mami.«
Na drugi strani tišina. »Ojoj… A si prepričana, da zmoreš?«
»Ne vem.«
»Luka? Kako on to sprejema?«
»Slabo.«
»Veš, midva z očetom… tudi midva sva imela težke čase. Ampak… štirje otroci… To ni več hec.«

Vsak dan sem tehtala možnosti. Splav? Nikoli si nisem mislila, da bom o tem sploh razmišljala. A ko sem gledala Mašo, kako spi z dudo v ustih in drobnimi rokicami objema plišastega medvedka, sem vedela: tega ne bi zmogla.

Luka je nekega večera prinesel domov papirje za delo v Avstriji. »Mogoče bi šel gor za nekaj mesecev. Več denarja bi bilo.«
»In jaz? Sama s štirimi otroki?«
»Kaj pa naj naredim?«
»Ne vem! Ampak ne moreš me pustiti samo!«

Sva se skregala kot že dolgo ne. Vrgel je ključe na mizo in odšel ven v dež. Sedela sem na tleh v kuhinji in jokala. Maša se je zbudila in začela jokati tudi ona. Prijela sem jo v naročje in zibala naprej in nazaj.

Včasih sem imela občutek, da me vsi obsojajo: sosedje so me gledali postrani, ko sem z vozičkom in dvema otrokoma za roko hodila po trgovini; prijateljice iz gimnazije so imele službe, potovanja in vikende brez otrok. Jaz pa sem bila ujeta med plenicami, kašicami in neskončnimi prepiri.

Nekega dne mi je Žiga rekel: »Mami, a boš zdaj še bolj tečna?«
Zabolelo me je. »Zakaj to misliš?«
»Ker si vedno utrujena in kričiš name.«
Objela sem ga in zajokala skupaj z njim.

Počasi sem začela sprejemati situacijo. Šla sem k zdravnici na pregled. »Gospa Novak, štirje otroci so velik zalogaj. Imate podporo doma?«
»Ne vem več.«
»Če boste potrebovali pomoč ali pogovor… obstajajo skupine za mamice v stiski.«

Začela sem brskati po forumih – Slovenske mame so delile podobne zgodbe: občutek osamljenosti, izčrpanosti, strahu pred prihodnostjo. Ena mi je napisala: »Nisi sama. Tudi jaz sem bila tam.« Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

Luka se je počasi vračal k sebi. Nekega večera mi je rekel: »Veš… mogoče bova zmogla. Saj sva do zdaj tudi.«
»Ampak kako? Nimava dovolj denarja niti za počitnice.«
»Ampak imamo drug drugega.«

Začela sva iskati rešitve: Luka je dobil dodatno delo ob vikendih pri sosedu na kmetiji; jaz sem začela šivati otroška oblačila in jih prodajati preko spleta. Ni bilo veliko, a vsak evro je štel.

Otroci so počasi sprejeli novico o dojenčku – Tjaša je risala slike družine z velikim trebuščkom; Žiga se je pritoževal manj; Maša pa je še vedno potrebovala moj objem vsako noč.

A skrbi niso izginile: kako bomo zmogli s prostorom v stanovanju? Kaj če kdo zboli? Kaj če Luka izgubi službo? Včasih me še vedno preplavi panika – ko ponoči sedim ob oknu in poslušam tiho dihanje otrok.

Ampak potem pride trenutek – ko vsi trije spijo skupaj na kavču, Maša se smeji Tjaši, Žiga bere pravljico na glas… Takrat začutim tisto toplino v prsih in si rečem: mogoče pa res zmoremo.

Včasih se vprašam: Je vredno žrtvovati vse svoje sanje za družino? Ali pa prav v tem najdem svoj pravi jaz?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?