Samota med štirimi stenami: Ko se rodi otrok in družina izgine
»A si res mislila, da boš vse zmogla sama?« sem si šepetala v brado, medtem ko sem zibala Evo, ki je že tretjo uro neutolažljivo jokala. Ura je bila tri zjutraj, v bloku na Viču je vladala popolna tišina, le v najini dnevni sobi je odmeval otroški jok in moje obupano vzdihovanje. Marko je spal na kavču, izmučen od službe in mojih nenehnih prošenj za pomoč. Včasih sem ga gledala in se spraševala, ali je tudi on tako razočaran kot jaz.
Ko sem bila noseča, so vsi govorili: »Lucija, ko boš rodila, bomo vsi tu!« Moja mama, ki živi v Domžalah, je obljubljala, da bo vsak vikend prišla pomagat. Markova mama iz Škofje Loke je govorila o tem, kako komaj čaka, da bo zibala vnukinjo. Tudi prijateljice so mi pošiljale srčke in sporočila: »Komaj čakam, da te obiščem!«
A ko je Eva prišla na svet, so vsi izginili. Mama je prvi teden res prišla – s polno vrečko hrane in nasvetov. Potem pa je rekla: »Veš, Lucija, jaz sem tudi vse sama zmogla. Saj boš videla, hitro mine.« Markova mama je imela vedno nek razlog: »Veš, zdaj imam vrt poln dela… Pa še koleno me boli.« Prijateljice so imele službe, otroke, izpite. Vsi so imeli nekaj. Ostala sem sama z dojenčkom in občutkom, da sem popolnoma odpovedala kot mama.
»Zakaj ne pokličeš mame?« me je vprašal Marko tistega večera, ko sem prvič zlomila krožnik v kuhinji. »Ker nočem biti tečna! Ker nočem biti kot ona!« sem mu zabrusila. V resnici pa sem si želela samo nekoga, ki bi me objel in rekel: »Vse bo v redu.«
Vsak dan sem gledala skozi okno in opazovala sosedo Tanjo, ki je s svojim vozičkom vedno imela družbo – njeno mamo ali taščo. Včasih sem jo srečala v dvigalu in vedno je rekla: »Joj, Lucija, kako si pa ti tako shujšala? Saj ni treba vsega sama!«
A kdo naj mi pomaga? Marko je bil po cele dneve v službi – delal je v skladišču v BTC-ju in domov prihajal izmučen. Ko sem mu rekla, da ne zdržim več, me je samo pogledal: »Lucija, tudi jaz ne morem več.« In potem sva molčala. Dnevi so minevali v tišini in napetosti.
Najhuje pa je bilo ponoči. Ko sem dojila Evo in gledala v temo, sem razmišljala o vseh tistih lepih slikah na Instagramu – nasmejane mamice z dojenčki v objemu družine. Zakaj jaz nimam tega? Zakaj me nihče ne vpraša, kako sem? Zakaj me nihče ne pokliče?
En večer sem zbrala pogum in poklicala mamo. »Mami, ne zmorem več. Prosim te…« Na drugi strani tišina. Potem pa: »Lucija, saj si močna punca. Vse boš zmogla.« In spet sem bila sama.
Začela sem se zapirati vase. Nisem več odgovarjala na sporočila prijateljic – zdelo se mi je, da jih moje težave dolgočasijo. Ko so me povabile na kavo brez otrok, sem rekla: »Ne morem.« Ko so predlagale sprehod z vozički, sem rekla: »Eva ima vročino.« Laži so postale moj vsakdan.
Nekega dne me je Marko našel sedečo na tleh kopalnice, objemala sem kolena in tiho jokala. Prisedel je k meni in prvič po dolgem času rekel: »Lucija… oprosti. Tudi jaz ne vem več, kako naprej.« Takrat sva prvič skupaj jokala.
Tisto noč sva se odločila: nekaj morava spremeniti. Poklicala sva patronažno sestro Petro in ji povedala vse – o samoti, o tem, da nimava nikogar. Petra nama je svetovala skupino za mamice v Zdravstvenem domu Vič. Prvič po dolgem času sem šla med ljudi – z Evo v naročju in strahom v srcu.
V skupini sem srečala druge mame – Nino iz Trnovega, ki ji je mož odšel na delo v Nemčijo; Petro iz Most; Matejo iz Šiške, ki živi s taščo in vsak dan sanja o svojem stanovanju. Prvič sem začutila olajšanje – nisem edina.
Počasi sem začela verjeti vase. Eva je rasla in postajala vedno bolj radovedna. Marko se je trudil biti več doma – skupaj smo hodili na Rožnik in v Tivoli. Mama me je enkrat poklicala in vprašala: »Kako si?« Odgovorila sem: »Dobro sem.« In res sem bila.
A brazgotina ostaja. Ko danes vidim mlade mamice z vozički in babicami ob strani, me še vedno zaboli pri srcu. Vem pa tudi nekaj drugega – da smo mnoge ženske v Sloveniji prepuščene same sebi. Da družina ni vedno tam, ko jo najbolj potrebuješ.
Včasih ponoči še vedno razmišljam: Kaj pomeni biti mama? Je to res samo žrtvovanje? Kje so meje med tem, kar pričakujemo od drugih in tem, kar moramo narediti same?
Mogoče pa smo prav zato močnejše. Mogoče prav zato znamo bolj ceniti tiste redke trenutke topline.
»Bi bilo drugače, če bi znali prositi za pomoč? Ali pa če bi nas drugi znali slišati? Kaj vi mislite?«