»Saj je samo večerja, kaj pa je to takega?« – Ko sem odločila, da bom možu odprla oči
»Saj je samo večerja, kaj pa je to takega?« Marko je sedel na kavču, noge prekrižane, v roki daljinec, oči prilepljene na poročila. V meni je zavrelo. V kuhinji sem ravno rezala čebulo, solze so mi tekle po licih – ne le zaradi čebule. »A res misliš, da je to samo večerja?« sem ga vprašala, glas mi je rahlo zadrhtel. Ni dvignil pogleda. »Ja, no… Saj ni treba komplicirat. Malo testenin, omaka, pa je.«
Tisti trenutek sem vedela: dovolj imam. Dovolj imam tega, da so vse te drobne skrbi – ali imamo mleko za zajtrk, ali so otroci naredili nalogo, ali ima Tjaša dovolj toplih nogavic za zimo – vedno na mojih ramenih. Dovolj imam tega, da se moj trud šteje za samoumevnega. Marko ni slab človek. Je dober oče in mož. Ampak včasih… včasih preprosto ne vidi.
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj je samo večerja.« Kolikokrat sem že slišala podobne stavke? »Saj ni treba toliko pospravljat.« »Saj boš že našla čas za sebe.« »Saj otroci niso tako zahtevni.«
Naslednje jutro sem se zbudila prej kot običajno. Marko je še spal. Pogledala sem ga in v meni se je prebudila odločnost. Danes bom naredila nekaj drugače.
Ko sta otroka – Tjaša in Nejc – prišla v kuhinjo, sem jima rekla: »Danes bo za vse skrbel ati.« Tjaša me je začudeno pogledala: »A res?« Nejc pa je navdušeno zavriskal: »Super! Ati dela najboljše palačinke!« Nasmehnila sem se in pogledala Marka, ki je ravno prihajal iz kopalnice. »Danes si ti na vrsti za vse – od zajtrka do večerje. Jaz grem ven.«
Marko je obstal na mestu. »Kaj pa služba? Kaj pa…«
»Vse sem uredila. Danes si doma. Jaz grem na izlet s prijateljico.«
Vzela sem torbico in odšla. Srce mi je razbijalo – ne zaradi strahu, ampak zaradi olajšanja.
Ko sem se popoldne vrnila domov, me je pričakal prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila. Kuhinja je bila v razsulu – moka po pultu, jajčne lupine na tleh, ponev s prismojenimi palačinkami na štedilniku. Tjaša je sedela za mizo in jokala: »Ati ni našel moje šolske torbe! Zamudila bom na krožek!« Nejc se je pritoževal: »Lačen sem! Ati ni znal prižgat pečice!«
Marko je stal sredi kuhinje, lasje razmršeni, obraz utrujen. Ko me je zagledal, mu je bilo nerodno. »Nisem vedel… toliko stvari… ves čas nekaj…«
Prijela sem ga za roko in ga peljala v dnevno sobo. Sedla sva na kavč.
»Veš, Marko… To ni samo večerja. To so vse tiste drobne stvari, ki jih nihče ne opazi – dokler jih ni več.«
Pogledal me je in prvič po dolgem času nisem videla le moža, ampak človeka, ki resnično posluša.
»Oprosti,« je rekel tiho. »Nisem vedel.«
V tistem trenutku se mi je odvalil kamen od srca. Ne zato, ker bi končno dobila opravičilo – ampak ker sem začutila, da sva spet ekipa.
A življenje ni film in spremembe ne pridejo čez noč.
Naslednje dni sva se pogosto pogovarjala o tem, kako si lahko bolj pravično razdeliva opravila. Ni šlo brez napetosti. Ko sem Marka prosila, naj pobere perilo s stojala, ga je pozabil in perilo je zasmrdelo. Ko sem jaz prevzela nakupovanje živil, sem pozabila na Nejčevo najljubšo salamo in bil je užaljen cel dan.
Otroka sta opazovala najine prepire in sprave. Nekega večera me je Tjaša vprašala: »Mami, a se bosta vidva ločila?« Skoraj sem zajokala ob njenem vprašanju.
»Ne, srček… Včasih se odrasli kregamo zato, ker nam je mar drug za drugega.«
Marko me je tisti večer objel in rekel: »Veš… vedno sem mislil, da si ti tista močna. Zdaj vidim, da sva oba lahko močna – če si pomagava.«
Od takrat naprej ni bilo vse popolno. Še vedno sva kdaj pa kdaj padla v stare vzorce – jaz sem bila tiho užaljena, on pa ni razumel zakaj. A vsakič znova sva se spomnila tistega dneva – ko sem jaz odšla in on ostal sam s kaosom vsakdanjika.
Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji vsak dan sliši: »Saj ni tako težko? Saj je samo večerja?« In koliko nas si upa reči: »Danes pa ne bom jaz tista, ki bo vse naredila.«
Kaj pa vi? Ste že kdaj pustili kaos drugim – da bi končno videli vaš trud?