Rekla sem sinu, naj ukroti ženine ambicije. Ali naj vidita, česa sem sposobna.
»Ne bom več poslušala teh očitkov, Matej!« sem zavpila, ko sem s tresočimi rokami stala sredi dnevne sobe, kjer so še vedno visele slike mojega pokojnega moža. »To je bila tvoja odločitev, mama. Ti si nama dala ključe, ti si rekla, da lahko ostaneva,« je hladno odvrnil moj sin. Njegova žena, Petra, je stala ob njem z rokami prekrižanimi na prsih in pogledom, ki je bil bolj leden kot januarska burja na Gorenjskem.
Še pred dvema letoma sem bila prepričana, da sem srečna ženska. Pri štiriinpetdesetih sem imela dobro službo v računovodstvu v lokalnem podjetju, hišo v Trzinu in sina, ki sem ga vzgajala sama po moževi smrti. Ko je Matej pripeljal domov Petro, sem jo sprejela odprtih rok. Bila je mlada, ambiciozna in polna načrtov. »Tako lepo je videti, da imaš nekoga ob sebi,« sem mu rekla tistega večera, ko sta mi prvič skupaj prišla na obisk.
A življenje ima svoj način, da pokaže zobe. Ko sta se poročila in začela iskati stanovanje, sem jima želela pomagati. »Zakaj bi metala denar za najemnino? Pridita k meni. Hiša je velika, jaz pa bom tako ali tako večino časa v službi ali na vrtu.« Petra je takoj sprejela ponudbo. »To bo super! Tako bomo vsi prihranili.«
Prvih nekaj mesecev je bilo res prijetno. Skupaj smo kuhali večerje, ob nedeljah pili kavo na terasi in se smejali malenkostim. A kmalu so se začeli pojavljati drobni nesporazumi. Petra je začela preurejati hišo brez vprašanja. Najprej so izginile stare zavese v dnevni sobi. Potem so šle slike z hodnika. »To ni več moderno,« je rekla s tistim svojim samozavestnim tonom.
Nekega dne sem prišla domov in našla delavce, ki so odstranjevali staro pohištvo iz moje spalnice. »Kaj pa počnete?« sem vprašala zmedeno. »Petra je rekla, da bo to zdaj njuna soba, vi pa boste v zgornji sobi, kjer je bila prej shramba,« mi je pojasnil eden izmed delavcev.
Tisti večer sem sedela v kuhinji in gledala v prazno skodelico čaja. Matej me ni niti pogledal v oči. »Mama, Petra ima prav. Hiša potrebuje spremembe. Saj si sama rekla, da si želiš več miru.«
Začela sem opažati še druge stvari. Petra je prevzela nadzor nad financami v hiši – odločala je o nakupih hrane, o tem, kaj bomo jedli in celo o tem, kdo bo kdaj uporabljal pralni stroj. Ko sem ji poskušala ugovarjati, mi je zabrusila: »Če ti kaj ni prav, lahko vedno greš.«
Srce me je bolelo. To ni bil dom, ki sem ga gradila s svojim možem in kjer sem vzgajala sina. To ni bila družina, ki sem si jo želela.
Nekega večera sem slišala Mateja in Petro prepirati se v dnevni sobi.
»Zakaj ne moreš biti bolj odločen? Tvoja mama misli, da lahko še vedno ukazuje!«
»Petra, to je vendar njena hiša.«
»Ne več! Saj nama jo bo tako ali tako zapustila!«
Tiste besede so me zarezale globoko v dušo. Vso noč nisem spala. Naslednje jutro sem Mateja povabila na pogovor.
»Matej, ali res misliš, da si zaslužita vse to? Da lahko nekdo pride v moj dom in mi vzame vse?«
»Mama, ne dramatiziraj. Petra ima samo vizijo za boljše življenje.«
»Ampak kaj pa jaz? Kaj pa moje življenje? Moji spomini? Moje delo?«
Matej je molčal. V njegovih očeh sem prvič videla dvom.
Dnevi so postajali vedno bolj napeti. Petra me je ignorirala ali pa mi pasivno-agresivno namigovala, da sem odveč. Ko sem ji nekoč rekla, naj ne premika mojih stvari brez dovoljenja, mi je odvrnila: »Saj si rekla, da si želiš spremembe.«
Začela sem razmišljati o tem, da bi šla stran – a kam? Stanovanja so draga in s svojo plačo bi težko preživela sama. Poleg tega – zakaj bi morala jaz zapustiti svoj dom?
Nekega popoldneva me je obiskala moja sestra Marija.
»Vida, ne dovoli jim tega! To je tvoja hiša! Če boš popustila zdaj, boš izgubila vse.«
»Ampak Matej je moj sin… Ne morem ga kar vreči ven.«
»Če ga ne boš ti postavila na svoje mesto, ga bo življenje.«
Tiste noči sem dolgo razmišljala o njenih besedah. Naslednji dan sem zbrala pogum in stopila do Mateja in Petre.
»Dovolj imam! To je moj dom in vi bosta spoštovala moja pravila ali pa bosta šla!«
Petra se je zasmejala: »Ne moreš naju kar vreči ven! Saj si nama dala ključe!«
Matej pa je tiho stal ob strani.
»Matej, če ne boš ukrotil ženinih ambicij in spoštoval mene kot svojo mamo in lastnico tega doma… potem bosta videla, česa sem sposobna.«
V tistem trenutku sem vedela – čeprav me boli do srca – da moram postaviti mejo. Poklicala sem notarja in začela urejati papirje za zaščito svoje lastnine.
Doma pa se je vzdušje povsem spremenilo. Petra me je ignorirala ali pa mi metala pod nos vsako malenkost. Matej se je zapiral vase in vedno manj govoril z mano.
Včasih ponoči sedim v svoji sobi – zdaj spet v svoji spalnici – in razmišljam: Kje smo izgubili drug drugega? Je res pohlep močnejši od družinskih vezi? Bi morala biti bolj stroga že na začetku?
Ali smo Slovenci res pripravljeni žrtvovati družino za materialne koristi? Kje vi postavljate mejo med ljubeznijo do otrok in spoštovanjem do sebe?