Rekla je, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla – Izpoved babice o razpadu slovenske družine
»Ne boš jih več videla, razumeš? Nikoli več!« Tanjin glas je tresel stene moje kuhinje, kot bi se vame zarezal nož. Stala sem tam, z rokami, ki so se mi tresle nad skodelico kamiličnega čaja, in gledala svojo snaho, kako je z rdečimi očmi in stisnjenimi ustnicami zagrabila plašč svojih dveh otrok – mojih vnukov, Nejca in Laro. Vse, kar sem zmogla izdaviti, je bilo: »Tanja, prosim…«
A vrata so se zaloputnila. Zvok je odmeval po praznem stanovanju, v katerem sem še pred nekaj minutami poslušala otroški smeh in občudovala Larin risani zvezek. Zdaj pa – tišina. Samo moje srce, ki je razbijalo v prsih.
Ne vem, kje naj začnem. Mogoče pri tem, da sem vedno želela biti dobra mama in babica. Moj sin Rok je bil moj ponos – priden, delaven fant, ki se je po končani fakulteti zaposlil v Ljubljani. Ko je domov prvič pripeljal Tanjo, sem bila vesela: prijazna punca iz Celja, nasmejana, izobražena. A že takrat sem čutila nekakšno napetost. Nikoli ni hotela jesti mojih potic ali poslušati zgodb iz mojega otroštva. Vedno je bila nekako odmaknjena.
Ko sta se poročila in dobila Nejca, sem bila presrečna. Prvi vnuk! Vsak vikend sem pekla piškote in prinašala igrače. A Tanja je vedno našla razlog, zakaj ne morejo priti: »Nejc ima prehlad«, »Rok dela«, »Imamo obisk«. Počasi sem sprejela, da bom babica na daljavo.
Potem pa je prišla Lara. Takrat sem si obljubila, da bom bolj potrpežljiva. Vsakič, ko sem jih obiskala v bloku na Viču, sem prinesla sadje in knjige za otroke. Tanja me je sprejela z vljudnim nasmehom, a vedno sem čutila, da sem odveč. Rok je bil tiho; vedno je rekel: »Mami, pusti Tanji prostor.«
Nekega dne sem Nejca peljala na sladoled brez dovoljenja. Bil je vesel, jaz pa ponosna – končno nekaj časa samo za naju! Ko sva se vrnila, me je Tanja napadla: »Kako si upaš vzeti mojega sina brez vprašanja? Ne moreš kar tako odločati!«
Takrat sem prvič začutila resnično sovraštvo v njenem glasu. Opravičila sem se, a ni pomagalo. Od takrat so bili obiski redkejši. Rok me je klical samo še takrat, ko je kaj potreboval.
A tisti dan… tisti dan je bilo drugače. Prišli so na kosilo – redkost zadnje čase. Pripravila sem govejo juho in pečenko, Nejcu sem spekla čokoladno torto za rojstni dan. Vse je bilo pripravljeno popolno. A že pri mizi sem začutila napetost.
»Zakaj Lara ne je mesa?« sem vprašala.
Tanja me je ostro pogledala: »Rekla sem že večkrat – Lara ne je mesa!«
»Ampak otrok potrebuje beljakovine…«
»Dovolj!« je zavpila Tanja in vstala od mize. »Vedno mora biti po tvoje! Nikoli ne poslušaš!«
Rok je nemo gledal v krožnik. Nejc me je prestrašeno pogledal. Lara je začela jokati.
»Tanja, prosim…« sem šepnila.
A ona je že pakirala stvari otrok. »Dovolj imam! Nikoli več ne stopimo v to hišo! Nikoli več ne boš videla svojih vnukov!«
In potem… vrata.
Od tistega dne naprej živim v tišini. Vsako jutro pogledam na telefon – nobenega sporočila od Roka. Vsak večer sedim ob oknu in gledam proti bloku na Viču, kjer živijo moji otroci in vnuki. Včasih grem mimo njihovega vhoda in upam, da jih bom srečala na igrišču. Nikoli jih ni tam.
Soseda Marija mi pravi: »Pusti jim čas. Saj veš, mladi danes…« A kako naj pustim čas? Kako naj pozabim na Nejčev nasmeh ali Larin objem?
Včasih ponoči sanjam, da me Nejc pokliče: »Babica, pogrešam te.« Zbudim se v solzah.
Krivda me razjeda: ali sem res tako slaba mama? Sem preveč silila? Bi morala bolj spoštovati Tanjo? Ali pa bi morala bolj zaščititi svojega sina?
V trgovini srečujem druge babice s svojimi vnuki. Slišim njihov smeh in pogovore o šolskih nalogah in risankah. Meni pa ostane le prazna hiša in spomini na rojstnodnevne zabave.
Enkrat sem poslala Tanji dolgo pismo – opravičilo za vse zamere in prošnjo za pogovor. Ni odgovorila.
Rok mi piše le še kratka sporočila: »V redu smo.« Nikoli ne omeni otrok.
Včasih pomislim na svojo mamo – tudi ona ni imela lahkega odnosa s svojo snaho. A nikoli ni izgubila stika z vnuki.
Ali so današnji časi res tako drugačni? Ali smo postali preveč občutljivi? Ali pa preprosto ne znamo več poslušati drug drugega?
Vsak dan si želim samo enega: da bi še enkrat slišala Nejca reči »babica«, ali Laro videti risati sonce na moji kuhinjski mizi.
Mogoče bo kdo od vas razumel mojo bolečino ali imel nasvet zame. Se vam je zgodilo kaj podobnega? Ali obstaja pot nazaj?
»Ali res lahko ena napaka izbriše celo življenje ljubezni? Ali smo v Sloveniji pozabili pomen družine?«