Razkritje: Ko je babica odločila povedati resnico o moji skrbi zanjo

»Ne laži mi, Tjaša! Dobro vem, kaj si naredila!« Babicin glas je tresel slušalko, jaz pa sem v kuhinji stiskala robec, da bi zadušila krik. Roke so mi drhtele. Pred nekaj minutami sem še rezala jabolka za štrudelj, zdaj pa sem poslušala, kako me lastna babica obtožuje kraje njenih prihrankov.

»Babica, prisežem, da nisem…« sem začela, a me je prekinila: »Ne govori mi več ničesar! Dovolj imam tvojih laži!«

Zaslišala sem klik in tišino. V tistem trenutku sem se sesedla na tla. Vse, kar sem zadnjih pet let vlagala v najin odnos – vsak obisk po službi v lekarni, vsako kuhanje, vsako menjavo plenic in pogovor ob čaju – je izginilo v enem samem trenutku.

Bila sem edina vnukinja, ki je ostala v Sloveniji. Moj brat Rok je že dolgo v Avstriji, sestrična Nina pa v Ljubljani živi svoje življenje. Vsi so babico obiskovali le ob praznikih, jaz pa sem bila tista, ki je vsak teden čistila njeno stanovanje v Šiški in ji nosila zdravila. Nikoli nisem pričakovala hvaležnosti – dovolj mi je bilo, da me je objela in rekla: »Moja Tjaša.«

A zdaj? Zdaj sem bila tatica.

Še isti večer me je poklicala mama. »Tjaša, babica pravi, da si ji vzela denar iz predala. Kaj se dogaja?«

»Mama, prisežem… Nikoli ne bi… Saj veš, koliko mi pomeni!«

»Vem, srček. Ampak babica je zelo prizadeta. Pravi, da je pogrešila 500 evrov. In veš, kako je zaupala samo tebi.«

V glasu sem ji slišala dvom. Prvič v življenju sem začutila, da mi lastna mama ne verjame povsem.

Naslednji dan sem šla k babici. Vrata mi ni odprla ona, ampak teta Marija. »Kaj pa ti tukaj? Saj si že dovolj naredila!« mi je zabrusila.

»Teta, prosim… Samo pogovoriti se hočem z babico.«

»Ne boš več manipulirala z njo! Babica je rekla svoje.«

Začutila sem solze v očeh. »Teta, prisežem…«

»Dovolj!« Vrata so se zaloputnila pred mojim nosom.

Stala sem na hodniku in gledala v tla. Soseda gospa Zupančič je odprla vrata in mi tiho rekla: »Tjaša, ne sekiraj se. Vsi v bloku vemo, koliko si naredila za svojo babico.«

A to ni pomagalo. Družina mi ni verjela.

Dnevi so minevali v tišini in osamljenosti. V službi sem komaj zadrževala solze. Šefica me je vprašala: »Tjaša, si v redu?« Samo pokimala sem.

Nekega popoldneva me je poklical Rok iz Avstrije. »Slišal sem za babico. Kaj se dogaja?«

»Rok… Ne vem več. Nihče mi ne verjame.«

»Veš kaj? Pridem domov za vikend. Moramo se pogovoriti kot družina.«

V soboto smo sedeli za mizo – jaz, Rok, mama, teta Marija in babica. Babica me ni pogledala v oči.

Rok je začel: »Babica, Tjaša ti je vedno stala ob strani. Si prepričana, da veš, kaj se je zgodilo?«

Babica je tiho rekla: »Denarja ni bilo več tam. In samo Tjaša ima ključ.«

»Babica!« sem zajokala. »Nikoli ti ne bi vzela ničesar! Saj veš!«

Teta Marija je siknila: »Dovolj igric! Če si vzela denar, bodi vsaj poštena!«

Mama je tiho sedela in gledala v prt.

Rok je pogledal babico: »Babica, a si prepričana? Si mogoče pozabila kam dala denar? Saj veš, da si zadnje čase malo zmedena.«

Babica se je zdrznila: »Ne! Dobro vem!«

V tistem trenutku je Nina poslala sporočilo: »Babica, našla sem tvojih 500 evrov med knjigami na polici! Oprosti, pozabila sem ti povedati – iskala sem album in jih dala tja.«

Vsi smo obstali.

Babica me je pogledala s solzami v očeh: »Tjaša… oprosti… Bila sem prepričana…«

Teta Marija je zardela in vstala od mize: »No… potem pa…« Ni dokončala stavka.

Mama me je objela: »Oprosti, srček.«

Jaz pa nisem mogla govoriti. Vse besede so obtičale v grlu.

Ko so vsi odšli domov, sva z babico sedeli sami v tišini. Ona je jokala in se opravičevala znova in znova.

»Babica… Saj vem, da nisi mislila slabo. Ampak boli me… Boli me, ker mi nihče ni verjel.«

»Vem… Tjaša… Včasih starost prinese strahove in dvome… Ampak ti si moja edina.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o tem, kako hitro lahko nezaupanje uniči vse vezi med ljudmi. Kako lahko ena sama beseda spremeni življenje.

Naslednji dan sem šla k psihologinji na pogovor – prvič v življenju. Povedala sem ji vse.

»Tjaša,« mi je rekla nežno, »včasih moramo postaviti meje tudi do tistih, ki jih imamo najraje.«

Odločila sem se – še vedno bom skrbela za babico, a ne več na račun svojega dostojanstva.

Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nisem edina v Sloveniji s takšno izkušnjo. Koliko nas skrbi za svoje starše ali stare starše in hkrati doživlja dvome ter nezaupanje? Koliko nas žrtvuje svoje življenje za družino – in potem ostane samo?

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Bi vi odpustili ali bi postavili mejo? Kje je meja med ljubeznijo in samospoštovanjem?