Pri šestdesetih sem se zaljubila: Srce, ki ne pozna let
»Mami, zakaj si danes tako zamišljena?« je vprašala moja hči Petra, ko sem sedela za kuhinjsko mizo in vrtela poročni prstan med prsti. Pogledala sem jo, a nisem našla besed. Kako naj ji povem, da se mi je pri šestdesetih zgodilo nekaj, kar sem vedno obsojala pri drugih? Da sem se zaljubila. Da sem prevarala njenega očeta. Da ne vem več, kdo sem.
Vse se je začelo povsem nedolžno. V naši mali vasi pri Škofji Loki se vsi poznamo. Vsak petek grem na tržnico po zelenjavo in sir. Tam sem srečala Marka, ki se je pred kratkim preselil iz Ljubljane. Bil je duhovit, prijazen in vedno pripravljen na pogovor. Sprva sem si mislila, da je samo prijazen sosed. A potem so pogovori postali daljši, dotiki bolj pomenljivi, pogledi bolj globoki. Nekega dne me je povabil na kavo v gostilno Pri Janezu. »Saj ni nič takega,« sem si rekla. »Samo pogovor.«
A tisti pogovor se je zavlekel v večer. Marko mi je povedal o svoji ločitvi, o tem, kako se počuti osamljenega v novem kraju. Jaz pa sem mu zaupala, kako me duši rutina mojega zakona z Jožetom, kako pogrešam bližino in pogovor. Ko me je peljal domov, me je poljubil. Srce mi je razbijalo kot še nikoli v življenju. »Kaj pa zdaj?« sem si mislila.
Doma me je čakal Jože s skodelico kamiličnega čaja in večernimi poročili na televiziji. Pogledal me je in rekel: »Si bila dolgo?« Samo prikimala sem in šla pod tuš, da bi sprala s sebe občutek krivde. A ni šlo. Vsak dan sem bolj hrepenela po Marku. Pisala sva si sporočila, dobivala sva se na sprehodih ob Sori, skrivala sva se pred znanci.
Nekega večera sem sedela z Jožetom na kavču in gledala stare slike iz mladosti. On je bil vedno dober mož – priden, zvest, nikoli ni pil ali kričal name. A med nama ni bilo več tiste iskre. Otroci so odrasli in odšli od doma. Hiša je bila tiha, midva pa kot dva tujca pod isto streho.
»A ti kaj manjka?« me je vprašal Jože nekega večera, ko sem bila spet odsotna z mislimi.
»Ne vem, Jože… Včasih imam občutek, da nisem več jaz.«
»Vsi smo malo izgubljeni v teh letih,« je rekel in me pobožal po roki.
A jaz nisem bila samo izgubljena – bila sem razklana na pol. Počutila sem se kot najstnica, ki prvič ljubi in prvič laže.
Nekega dne me je Petra obiskala s svojim sinčkom Lovrom. Ko sta odšla, sem sedla na klop pred hišo in jokala. Marko mi je pisal: »Pogrešam te.«
Tistega večera sem Jožetu priznala: »Jože… nekaj ti moram povedati.«
Pogledal me je s tistimi dobrimi očmi: »Kaj pa?«
»Zaljubila sem se v drugega.«
Tišina je bila težja od vseh besed.
»Kdo?«
»Marko.«
Jože ni rekel ničesar. Samo vstal je in šel ven. Slišala sem ga, kako hodi po dvorišču gor in dol. Ko se je vrnil, je rekel: »Zakaj? Saj nisva imela slabega zakona.«
»Ne vem… Preprosto… Z njim se počutim živo.«
Tisti teden ni skoraj nič govoril z menoj. Otrokom nisem upala povedati resnice. Petra mi je pisala: »Mami, si bolna? Si v redu?« Sin Matej pa me je poklical: »A sta z očetom kaj skregana?«
Vse življenje sem bila tista, ki skrbi za druge – za otroke, za moža, za starše. Zdaj pa prvič mislim nase in ne vem, ali sem sebična ali pogumna.
Marko mi je rekel: »Pridi k meni. Začni znova.«
A kako naj zapustim Jožeta po štiridesetih letih skupnega življenja? Kako naj razložim otrokom, da njihova mama ni popolna? Da ima srce še vedno mlado in nemirno?
Nekega večera smo bili vsi skupaj na kosilu pri Petri doma – jaz, Jože, otroci in vnuki. Vsi so se smejali in pripovedovali zgodbe iz otroštva. Gledala sem jih in srce mi je pokalo od bolečine. Če grem, jih bom ranila. Če ostanem, bom umrla od žalosti.
Jože mi je tisto noč rekel: »Če moraš iti, pojdi. Samo prosim te – ne pozabi na nas.«
Zjutraj sem spakirala kovček in šla k Marku.
Otroci so bili šokirani. Petra mi je rekla: »Kako si nam to lahko naredila? Saj nisi taka!« Matej pa: »Mami… a sploh veš, kaj delaš?«
Ne vem.
Vsak dan se sprašujem: Sem izbrala prav? Je ljubezen vredna tega razdejanja? Ali ima ženska pravico do sreče tudi pri šestdesetih?
Morda mi lahko vi poveste – bi vi tvegali vse za ljubezen ali bi ostali zaradi družine?