Prevarana s strani lastne matere: Kako sem odkril, da mi je mama ukradla dediščino

»Ne moreš mi tega narediti, mama!« sem zavpil, ko sem v rokah držal tisti uradni dokument. Tresle so se mi roke, srce mi je razbijalo v prsih, kot bi hotelo skočiti ven. Mama je stala pred menoj, bleda, z zategnjenimi ustnicami in pogledom, ki ga nisem prepoznal. »Tomaž, ne razumeš…« je začela, a sem jo prekinil: »Ne razumem? Kako naj razumem, da si mi lagala celo življenje? Da si mi ukradla dediščino, ki mi jo je oče zapustil?«

Vse se je začelo pred tremi meseci, ko je oče nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Bil sem edinec, star 27 let, in čeprav sem že nekaj let živel v Ljubljani zaradi študija in službe, sem se po očetovi smrti vrnil v domačo hišo v okolici Domžal. Mama je bila ves čas tiha, odsotna, kot bi bila v nekem svojem svetu. Jaz pa sem se trudil biti močan zanjo in zase.

Ko so se začeli urejati zapuščinski postopki, sem pričakoval, da bo vse potekalo gladko. Oče je bil vedno pošten človek in vedel sem, da mi je želel zagotoviti varnost. Toda že na prvem sestanku pri notarju sem opazil nekaj čudnega. Notarka, gospa Novakova, je pogledovala mamo z nekakšnim pomilovanjem. Ko sem vprašal po očetovi hiši in zemljišču, ki naj bi pripadla meni, je mama hitro rekla: »To ni pomembno zdaj. Najprej moramo urediti papirje.«

Nekaj tednov kasneje sem po naključju našel v predalu starega očetovega pisalnega stola mapo z dokumenti. Med njimi je bil tudi testament – ročno napisan in podpisan s strani očeta. V njem je jasno pisalo: »Vse svoje premoženje zapuščam sinu Tomažu.« Srce mi je poskočilo od olajšanja. Toda ko sem naslednji dan prišel do notarja s tem testamentom, me je pričakala hladna prha.

»Gospod Tomaž, vaša mati je že pred dvema tednoma prinesla drug testament – uradno overjenega – kjer vse premoženje zapušča njej. Vašega očeta ni bilo mogoče več zaslišati glede pristnosti dokumentov.«

Zazeblo me je. Pogledal sem mamo, ki je sedela poleg mene in gledala v tla. »Mama? Kaj si naredila?« sem šepnil. Ona pa ni rekla ničesar.

Dnevi so minevali v napetosti in tišini. V hiši se nisva pogovarjala. Sam sem začel raziskovati – obiskoval sem očetove prijatelje, spraševal sosede, celo poklical sem starega družinskega odvetnika gospoda Kovača. Vsi so bili presenečeni nad novico o spremembi testamenta.

Nekega večera sem zaslišal mamo po telefonu: »Ne skrbi, vse bo urejeno. Tomaž ne bo nič izvedel.« Ko me je zagledala na hodniku, je hitro prekinila klic in se zaprla v svojo sobo.

Moja notranja stiska je rasla iz dneva v dan. Spomnil sem se otroštva – kako sva z očetom skupaj popravljala kolo pred hišo, kako me je mama tolažila ob prvih neuspehih v šoli. Kdaj se je vse tako izpridilo? Zakaj bi mi lastna mati naredila kaj takega?

Odločil sem se za pogovor. »Mama, povej mi resnico. Zakaj si to storila?« sem jo vprašal naravnost. Najprej je molčala, potem pa so ji začele teči solze po licih.

»Tomaž… Po očetovi smrti sem bila prestrašena. Dolgovi so se kopičili, banka nam grozi z izvršbo zaradi kredita za obnovo strehe… Bala sem se, da boš vse prodal in odšel v Ljubljano za vedno. Da bom ostala sama.«

»Ampak to ni opravičilo! Lahko bi mi povedala! Skupaj bi našla rešitev!«

»Nisem mogla… Sram me je bilo.«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se izdano in osamljeno kot še nikoli prej.

V naslednjih tednih so se odnosi med nama še bolj skrhali. Jaz sem vztrajal pri pravici do dediščine – ne zaradi denarja ali zemlje, ampak zaradi spoštovanja do očeta in do samega sebe. Mama pa se je vse bolj zapirala vase.

Sosedje so začeli šepetati – »Si slišal za Tomaža in njegovo mamo? Pravijo, da sta skregana zaradi denarja…« V majhni slovenski vasi takšne govorice hitro krožijo.

Nekega dne me je obiskala teta Marija iz Celja. Prinesla mi je staro fotografijo očeta z menoj na ramenih in rekla: »Tvoj oče te je imel rad bolj kot vse na svetu. Ne dovoli, da ti grenkoba uniči življenje.«

A kako naj oprostim materi, ki mi je vzela ne le dediščino, ampak tudi občutek varnosti? Kako naj spet zaupam človeku, ki me je izdal?

Danes živim v Ljubljani in redko obiščem domačo hišo. Mama živi sama; piševa si le občasno sporočila za rojstni dan ali praznike. V srcu pa ostaja rana.

Včasih ponoči razmišljam: Ali smo Slovenci res tako navezani na zemljo in hiše svojih prednikov, da smo pripravljeni žrtvovati celo družino? In ali lahko kdaj odpustim materi – ali pa vsaj sebi? Kaj bi vi storili na mojem mestu?