Posojilo od svaka: Odločitev, ki je razklala družino

»A res misliš, da si lahko kar tako sposodiš denar in potem pozabiš na vse?« Borisov glas je odmeval po kuhinji, kjer sem sedel s sklonjeno glavo, medtem ko je moja žena, Petra, tiho jokala v kotu. V tistem trenutku sem se počutil manj kot nič. Vse, kar sem si želel, je bilo, da bi lahko čas zavrtel nazaj in nikoli ne bi izrekel tiste prošnje za pomoč. Toda življenje ni tako preprosto.

Vse se je začelo pred tremi meseci, ko sem izgubil službo v lokalni tovarni v Kranju. Kriza je udarila močno, odpustili so polovico oddelka, jaz pa sem bil med njimi. Sprva sem bil prepričan, da bom hitro našel novo delo, saj sem bil vedno priden in zanesljiv. A dnevi so minevali, računi so se kopičili, otroka sta potrebovala nove čevlje, Petra pa je delala v trgovini za minimalno plačo. Vsak večer sem se trudil, da bi ohranil upanje, a v meni je rasel strah.

Nekega večera, ko sem sedel za mizo in gledal v prazno denarnico, sem se odločil, da pokličem Borisa, Petrinega brata. Vedno je bil uspešen, imel je svojo gradbeno firmo in nikoli ni skrival, da mu gre dobro. Vendar sva si bila vedno nekako v laseh. On je bil tisti, ki je na družinskih kosilih rad poudarjal, kako je sam dosegel vse brez pomoči, jaz pa sem bil zanj vedno »tisti, ki ima srečo, da ga Petra prenaša«.

Telefon sem držal v roki skoraj pol ure, preden sem zbral pogum in zavrtel njegovo številko. »Boris, živjo, poslušaj, imam eno prošnjo,« sem začel, glas mi je rahlo zadrhtel. Na drugi strani je zavladala tišina, nato pa njegov nestrpni vzdih. »Kaj pa zdaj?« je vprašal. Pojasnil sem mu, da sem ostal brez službe in da nujno potrebujem nekaj denarja, da premostim najhujše. »Koliko pa?« je vprašal hladno. »Tisoč evrov,« sem izdavil.

»Dobro, pridi jutri do mene,« je rekel in prekinil.

Tisto noč nisem spal. Petra je bila tiho, a sem čutil, da jo je sram. Vedel sem, da ji ni všeč, da prosim njenega brata, a ni bilo druge možnosti. Naslednji dan sem šel k Borisu. Sprejel me je v svoji moderni hiši v Šenčurju, kjer je vse dišalo po novem pohištvu in uspehu. Denar mi je izročil v kuverti, a njegov pogled je govoril več kot besede. »Upam, da boš to hitro vrnil. In da ne boš pozabil, kdo ti je pomagal,« je rekel.

Domov sem prišel z mešanimi občutki. Po eni strani olajšanje, po drugi pa globoka rana v ponosu. Petra je bila še bolj tiha kot prej. Denar je rešil nekaj položnic, otroka sta dobila čevlje, a med nama je zrasel zid.

Čez nekaj tednov sem našel priložnostno delo na gradbišču, a plačilo je bilo slabo in neredno. Boris je začel pošiljati sporočila: »Kdaj boš vrnil?« »A si že kaj zaslužil?« Vsakič, ko sem ga srečal na družinskem kosilu, je pred vsemi namignil na moj dolg. »Nekateri pač znajo prositi, drugi pa delamo,« je rekel enkrat, ko je mama prinesla potico. Vsi so se nasmehnili, jaz pa sem začutil, kako mi gori obraz.

Petra je postajala vedno bolj napeta. Nekega večera je izbruhnila: »Zakaj si moral prositi ravno Borisa? Saj veš, kakšen je! Zdaj se počutim, kot da smo vsi njegova last!« Poskušal sem ji razložiti, da nisem imel izbire, a ni hotela slišati. »Vedno si preponosen, zdaj pa si ga prosil, in zdaj nas bo še leta poniževal!«

Otroka sta začela opažati, da je nekaj narobe. Luka, najin starejši sin, me je vprašal: »Ati, zakaj se mami in ti ves čas kregata?« Nisem znal odgovoriti.

Nekega dne je Boris prišel nenapovedano na naš prag. »A lahko govoriva?« je rekel in me povlekel ven na dvorišče. »Glej, jaz sem ti pomagal, ker si Petri mož. Ampak ne misli, da bom čakal v nedogled. Če ne boš vrnil do konca meseca, bom povedal vsem, kako si me prosil na kolenih.« Njegove besede so me zabolele bolj kot katerikoli udarec.

Tisto noč sem dolgo razmišljal. Spomnil sem se, kako smo bili včasih z Borisem prijatelji, še preden sem začel hoditi s Petro. Kako sva skupaj igrala nogomet na travniku za hišo, kako sva se smejala in sanjala o prihodnosti. Kje je šlo vse narobe?

Naslednji teden sem prodal svoj star avto, da sem mu lahko vrnil polovico dolga. Boris je vzel denar, a ni rekel niti hvala. Samo pokimal je in odšel. Petra je bila jezna, ker sem prodal avto brez posvetovanja, a nisem več zdržal pritiska.

Družinska kosila so postala napeta. Mama je čutila, da nekaj ni v redu, a ni spraševala. Oče je bil tiho, kot vedno. Boris je še naprej namigoval, jaz pa sem se vedno bolj zapiral vase. Otroka sta bila zmedena, Petra pa je postajala vedno bolj oddaljena.

Nekega večera sem sedel sam v kuhinji in gledal v prazno skodelico kave. Petra je prišla za mano in tiho rekla: »Ne moreva več tako. Ali boš našel način, da se pobereva, ali pa…« Ni dokončala stavka, a sem vedel, kaj misli.

Tisto noč sem prvič po dolgem času zajokal. Ne zaradi denarja, ne zaradi Borisa, ampak zaradi občutka, da sem izgubil vse, kar mi je bilo pomembno.

Zdaj, ko pišem te vrstice, sem še vedno brez stalne službe. Dolga še nisem v celoti odplačal. Petra in jaz sva na robu. Boris je še vedno prepričan, da je boljši od mene. Sprašujem se, ali je bilo vredno. Ali je ena prošnja za pomoč res lahko razklala družino?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi požrli ponos in prosili za pomoč, ali bi raje tvegali vse? Je mogoče še kdaj zgraditi zaupanje, ko je enkrat porušeno?