Portfel mojega moža in moja zlata kletka: Boj za svobodo v zamrznjenem zakonu
»Ne moreš spet kupiti tiste poceni kave, Neža. Saj veš, da v naši hiši pijemo samo tisto iz specializirane trgovine.« Markov glas je bil hladen, skoraj robotski, ko je zvečer pregledoval račun iz trgovine. Stala sem ob kuhinjskem pultu, v rokah sem držala vrečko navadne kave iz Mercatorja. V meni je vrelo, a sem le tiho prikimala. Spet.
Dvanajst let sem že poročena z Markom. Ko sva se spoznala na faksu v Ljubljani, je bil poln sanj in ambicij. Jaz sem bila tista, ki je verjela v naju, v prihodnost, ki sva jo skupaj gradila. On je študiral ekonomijo, jaz pa slovenistiko. Že takrat je imel rad nadzor – nad urnikom, nad najinimi izdatki, nad mojimi prijatelji. Takrat sem to zamenjevala za skrbnost. Danes vem, da je bila to potreba po oblasti.
Marko je hitro napredoval v banki. Ko sva se poročila, sva kupila stanovanje v Domžalah – na kredit, seveda. On je služil dobro, jaz sem dobila službo v osnovni šoli. Ko sem zanosila z najino hčerko Laro, sem pustila službo, ker »je bolje za otroka«. Tako je rekel Marko. »Saj jaz zaslužim dovolj za oba.«
Sprva sem uživala v materinstvu. A kmalu so dnevi postali monotoni. Marko je bil vedno bolj odsoten – služba, sestanki, poslovne večerje. Jaz pa sem postajala vse bolj nevidna. Vsak moj nakup je moral biti potrjen. Vsak obisk pri prijateljici napovedan in odobren. Če sem si želela novo obleko ali knjigo, sem morala prositi za denar. »Saj ni treba zapravljati za neumnosti,« je rekel.
Moja mama mi je nekoč rekla: »Neža, ti si pametna punca. Zakaj si dovolila, da te ima pod nadzorom?« Nisem znala odgovoriti. Morda zato, ker sem verjela, da bo bolje. Da bo opazil mojo žalost in mi ponudil roko.
A Marko ni opazil ničesar razen svojega portfelja in statusa. Ko so prišli njegovi starši na obisk, me je vedno popravljal: »Neža, postrezi vino iz kleti.« »Neža, poskrbi, da bo Lara lepo oblečena.« Njegova mama me je gledala zviška: »Saj veš, Marko ima rad red.«
Lara je rasla in jaz z njo – a ne v pravo smer. Postajala sem senca same sebe. Prijateljice so me vabile na kavo ali sprehod po Rožniku, a vedno sem imela izgovor: »Danes ne morem.« V resnici nisem smela.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Lara je že spala, Marko pa je bil na poslovni večerji. V roki sem držala kozarec vina in prvič po dolgem času zajokala na glas. Jokala sem za sabo – za Nežo, ki je nekoč sanjala o pisanju knjig in potovanjih po svetu.
Naslednje jutro me je Lara vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem znala odgovoriti. Samo objela sem jo in ji rekla: »Vse bo v redu.« A nisem verjela niti sama sebi.
Marko je postal še bolj hladen. Vsak pogovor o moji vrnitvi v službo se je končal z njegovim posmehom: »Kdo pa bo skrbel za Laro? Saj veš, učiteljice so slabo plačane.« Počasi sem začela verjeti njegovim besedam – da nisem dovolj dobra, da nimam pravice do svojih želja.
Nekega dne me je poklicala prijateljica Tanja: »Neža, pridi na literarni večer v center! Saj si vedno rada pisala.« Srce mi je zaigralo – a hkrati me je bilo strah. Kaj bo rekel Marko? Ko sem ga vprašala, je le zamahnil z roko: »Če misliš zapravljati čas s temi babjimi forami, kar pojdi.«
Tisto noč sem prvič po letih sedela med ljudmi, ki so govorili o knjigah in sanjah. Nekdo me je vprašal: »Kaj pa ti pišeš?« Zardela sem in rekla: »Nič več.«
Ko sem prišla domov, me je Marko čakal v dnevni sobi. »Kje si bila tako dolgo?« Njegov glas je bil leden. »Na literarnem večeru.« »In kdo bo jutri peljal Laro k zobozdravniku? Saj veš, da imam sestanek.«
V meni se je nekaj prelomilo. Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih tišine in ponižanja. O vseh trenutkih, ko sem morala prositi za vsak evro ali dovoljenje za izhod iz hiše.
Naslednji dan sem šla do mame v Škofjo Loko. Sedeli sva v kuhinji ob kavi in ji povedala vse – brez olepševanja. Mama me je prijela za roko: »Neža, življenje ni zlata kletka. Če ne moreš dihati, moraš najti pot ven.«
Začela sem pisati dnevnik – vsak dan nekaj vrstic o svojih občutkih. Pisanje mi je pomagalo razumeti svojo bolečino in strahove. Počasi sem začela verjeti vase.
Lara mi je nekega dne prinesla risbo: narisala je mamo v kletki in zraven napisala: »Mami, odpri vrata.« Pogledala sem jo in zajokala – tokrat od olajšanja.
Zbrala sem pogum in Marku povedala: »Hočem nazaj v službo. Hočem imeti svoj denar in svoje življenje.« Pogledal me je zaničljivo: »Kar poskusi.«
A tokrat nisem odnehala. Prijavila sem se na razpis za učiteljico slovenščine v bližnji šoli in dobila razgovor. Ko so me sprejeli, sem prvič po letih začutila ponos.
Marko ni bil navdušen. Začel je groziti z ločitvijo in odvzemom Lare. A jaz nisem popustila – poiskala sem pomoč pri svetovalni delavki in pravnici.
Danes še vedno živim z Markom – a nisem več njegova lastnina. Imam svojo plačo in svoje prijatelje. Lara me objame in reče: »Mami, zdaj si spet srečna.«
Včasih ponoči še vedno poslušam tišino hiše in se sprašujem: Ali bom kdaj res svobodna? Ali lahko ženska v Sloveniji res pobegne iz svoje zlate kletke?
Kaj bi ve naredile na mojem mestu? Bi imele pogum stopiti ven?