Poroka pri enaindvajsetih: Ko sem zapustil družino zaradi nje
»A res misliš, da boš kdaj srečen, če ostaneš z mano samo zato, ker si moral?« Mihaela me je gledala s tistimi svojimi velikimi, žalostnimi očmi. V tistem trenutku sem prvič zares začutil težo svojih odločitev. Bil sem star komaj enaindvajset let, ko sva se poročila. Mihaela je bila prijazna, vedno nasmejana, tista punca iz sosednje vasi, ki jo vsi poznajo in imajo radi. Bila je prava izbira – vsaj tako so govorili moji starši in prijatelji. »To je punca za dom in družino,« je rekel moj oče, ko sva z Mihaelo prvič prišla na nedeljsko kosilo.
In res, kmalu po poroki se nama je rodil sin, Luka. Prvi meseci so bili polni veselja – vonj po dojenčku, ponoči sem ga zibljal po hodniku našega majhnega stanovanja v Šiški, Mihaela me je gledala z ljubeznijo in hvaležnostjo. A potem … potem so moji prijatelji začeli hoditi na žure, na vikende v Bohinj, na koncerte v Kino Šiška. Jaz pa sem ostajal doma. Vsak večer ista rutina: kopanje Luko, večerja, televizija, tišina.
Nekega petka sem šel z Nejcem na pivo v Prulček. »Stari, ti si pa res zapečkar postal!« se je smejal Nejc. »A si sploh še isti človek?« Takrat sem prvič začutil tisto praznino v sebi. Kot da sem nekje na poti izgubil samega sebe.
In potem … potem je prišla Nina. Bila je nova sodelavka v naši pisarni na Viču. Visoka, temnolasa, samozavestna – prava nasprotje Mihaele. Ko se je smejala, so vsi pogledali vanjo. Ko me je pogledala ona … sem imel občutek, da sem spet živ.
Najprej sva hodila skupaj na malico. Potem sva ostajala dlje v pisarni pod pretvezo dodatnega dela. Nekega večera me je vprašala: »A si srečen?« In jaz … nisem znal odgovoriti. Samo pogledala sva se in vedel sem, da bo nekaj narobe.
Začelo se je skrivaj – sporočila pozno ponoči, skrivni pogledi čez računalniške ekrane, dotiki pod mizo v kavarni Union. Počutil sem se kot najstnik. Kot da sem končno spet jaz.
Doma pa … doma je Mihaela postajala vse bolj tiha. Luka je začel spraševati: »Ati, zakaj te ni? Zakaj ne prideš na nogomet?« In jaz sem lagal: »Delo imam.«
Nekega večera sem Mihaeli povedal resnico. Sedela sva v kuhinji, ona je rezala kruh za večerjo. »Mihaela … jaz … spoznal sem drugo.« Nož ji je padel iz rok. Pogledala me je tako, kot me ni še nikoli – kot tujca.
»In Luka? Kaj pa on?«
Nisem imel odgovora. Samo pobral sem jakno in odšel.
Prvi meseci z Nino so bili kot iz sanj. Skupaj sva hodila na izlete po Sloveniji – Piran, Bled, Logarska dolina. Vse je bilo novo in vznemirljivo. A nekje globoko v meni je rasla senca.
Luka me je klical vedno manj. Mihaela mi ni več pisala. Moji starši so bili razočarani – mama me ni pogledala v oči že mesece.
Nina je bila čudovita – pametna, lepa, ambiciozna. A nekega večera sva sedela na terasi njenega stanovanja v Ljubljani in mi je rekla: »A ti sploh veš, kaj hočeš?«
Nisem vedel.
Začel sem pogrešati Luko. Pogrešal sem tiste večere doma – tudi če so bili dolgočasni. Pogrešal sem vonj po Mihaelinih palačinkah ob nedeljah zjutraj.
Nina je postajala vse bolj oddaljena. Imela je svoje življenje – službo, prijatelje, hobije. Jaz pa … jaz sem bil izgubljen.
Nekega dne sem stal pred vrati starega stanovanja in poslušal Luko skozi vrata: »Mami, a misliš, da bo ati še kdaj prišel?«
Solze so mi stekle po licih.
Poskušal sem se vrniti – Mihaela mi ni zaprla vrat, a tudi odprla jih ni zares. Luka me je gledal sramežljivo in zadržano.
Moji prijatelji so se oddaljili – Nejc mi je rekel: »Stari, vsak ima svoje življenje, ampak ti si ga razbil.«
Z Nino sva se razšla brez drame – samo ugotovila sva, da nisva to, kar sva mislila.
Zdaj sedim sam v majhnem stanovanju v Mostah in razmišljam o vseh svojih odločitvah. O tem, kako hitro lahko uničiš nekaj lepega zaradi trenutka strasti ali želje po nečem novem.
Vsak dan gledam slike Luko na telefonu in se sprašujem: ali bo kdaj razumel? Ali bom kdaj odpustil sam sebi?
Mogoče bi moral ostati. Mogoče bi moral bolj poslušati srce in manj ego.
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali vse za novo ljubezen ali bi ostali zvesti družini?