Pol hiše za sina, pol srca zase: Ko postaneš odvečen v lastnem domu

»Mama, a lahko prosim ne hodiš več v našo polovico hiše brez najave? Otroci imajo svoj red, midva z Mojco pa tudi.«

Te besede so me zadele kot hladen tuš. Stala sem na hodniku, v roki sem držala krožnik sveže pečenih piškotov, ki sem jih spekla za vnuke. Moj sin, Tomaž, je stal pred menoj z resnim obrazom, njegova žena Mojca pa je izza njega le nemo prikimavala. V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastnem domu.

Pred štirimi leti sem Tomažu podarila polovico hiše. Bila sem ponosna mama – sin si je ustvaril družino, potreboval je prostor, želela sem mu pomagati. Moj mož Jože je umrl pred desetimi leti in od takrat sem bila sama v veliki hiši v okolici Domžal. Ko je Tomaž predlagal, da bi se z družino preselil v zgornje nadstropje, sem bila srečna. Zdelo se mi je, da bo hiša spet polna življenja in smeha.

A življenje ni pravljica. Prvi meseci so bili še prijetni – vnuka sta tekala po vrtu, Mojca mi je pomagala pri kuhanju, Tomaž je ob večerih popravljal ograjo ali kosil travo. Potem pa so se začele spremembe. Mojca je postajala vse bolj zadržana, vnuka sta me začela vikati namesto klicati babi, Tomaž pa je vedno pogosteje omenjal »svoj del hiše« in »najino zasebnost«.

Nekega večera sem slišala Mojco, kako je v kuhinji jezno šepetala: »Tvoja mama je povsod. Nimava miru!«

Srce mi je padlo v hlače. Nikoli nisem želela biti vsiljiva. Samo… pogrešala sem pogovor, družbo, občutek pripadnosti. Včasih sem sedela sama v spodnji dnevni sobi in poslušala smeh iz zgornjega nadstropja. Spraševala sem se, ali naj grem gor ali naj ostanem sama.

Ko sem bila mlada, so bile družine skupaj. Moja mama je živela z nami do smrti. Nikoli ni bila odveč. Skupaj smo kuhali, peli, se smejali. Zdaj pa… Zdaj sem jaz tista, ki jo gledajo postrani.

En dan sem zbrala pogum in vprašala Tomaža: »A sem ti res v napoto?«

Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom na obrazu: »Mama, ne gre za to… Samo… drugače živimo. Potrebujemo svoj mir.«

»Ampak to je tudi moj dom, Tomaž!«

»Seveda je, ampak… Saj razumeš.«

Ne, nisem razumela. Ali pa nisem hotela razumeti.

Začela sem se umikati. Kuhala sem samo zase. Vrt sem obdelovala zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da jih ne bi srečala. Piškote sem pustila pred vrati njihovega stanovanja namesto da bi jih nesla notri. Vnuka sta me vedno manj obiskovala.

Nekega dne me je obiskala soseda Marija. »Ana, kaj pa ti? Si kaj bolna? Te že dolgo nisem videla na vrtu.«

»Nisem bolna… Samo… Ne vem več, kam spadam.«

Marija me je pogledala s tistim razumevajočim pogledom: »Veš, danes ni več tako kot včasih. Otroci imajo svoje življenje. Mi pa ostanemo sami.«

Njene besede so me zabolele bolj kot bi si priznala.

Tistega večera sem sedela na kavču in gledala stare fotografije. Na eni smo vsi skupaj – jaz, Jože, Tomaž kot otrok in moja mama. Spomnila sem se topline doma, vonja po sveže pečenem kruhu in občutka varnosti.

Zdaj pa… Moj dom ni več moj dom.

Nekega popoldneva me je Tomaž prosil na pogovor. Sedela sva v kuhinji in on je dolgo molčal.

»Mama… Razmišljava z Mojco, da bi mogoče… mogoče bilo bolje, če bi si ti poiskala kakšno manjše stanovanje? Saj veš… Da bi imela svoj mir.«

V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi.

»Hočeš reči… Da naj grem? Iz lastnega doma?«

»Ne gre za to! Samo… Vsi bi imeli več prostora in zasebnosti.«

»Tomaž! Pol hiše si dobil od mene! Vse življenje sem delala za to hišo! Jože in jaz sva gradila z rokami! In zdaj naj grem?«

Tomaž je sklonil glavo: »Mama… Ne bodi užaljena.«

Užaljena? Bila sem strta.

Tisto noč nisem spala. Hodila sem po hiši in se dotikala sten – vsaka razpoka mi je nekaj pomenila. Vsak kotiček ima svojo zgodbo. Kako naj grem?

Naslednje dni sem bila kot senca same sebe. Sosedje so opazili mojo žalost, a nisem znala govoriti o tem. V trgovini so me ljudje pozdravljali kot vedno – a jaz nisem bila več ista Ana.

Začela sem razmišljati o domu za starejše. O tem, kako bi bilo biti med tujci namesto med svojo družino. Ali pa o tem, da bi prodala svoj del hiše in začela znova nekje drugje – a kje naj pri 64 letih iščem nov dom?

Včasih ponoči poslušam korake iz zgornjega nadstropja in si želim, da bi kdo prišel dol in rekel: »Babica, pridi k nam!« A tega ni več.

Vse življenje sem dajala – zdaj pa nimam ničesar več dati.

Mogoče res postanemo starši odveč svojim otrokom? Je to cena materinske ljubezni? Ali res ni več prostora za nas v lastnih domovih?

Kaj vi mislite – ali ima mama pravico do svojega doma tudi takrat, ko otroci odrastejo? Ali smo res postali breme v svetu, ki smo ga sami ustvarili?