Pod isto sliko: Skrivnost med taščo in mano

»Kaj pa počneš tukaj?« sem skoraj zašepetala, ko sem stopila v dnevno sobo in zagledala taščo, kako stoji nad mojim sinom, ki je še spal na kavču. V rokah je držala staro, nekoliko obledelo fotografijo – tisto, na kateri je moj mož, še otrok, z velikimi rjavimi očmi in nasmehom, ki ga danes redko vidim.

Tašča me ni slišala ali pa se je samo pretvarjala. Pogledala je sliko, potem pa sina. Njene ustnice so se rahlo premikale, kot bi molila ali šepetala nekaj, kar ni bilo namenjeno meni. V meni se je prebudil nemir. Vedno sem čutila, da med nama nekaj ni prav. Nikoli mi ni odkrito nasprotovala, a njene besede so bile polne drobnih bodic, ki so me zbadale še dolgo potem, ko sem jih slišala.

»Maja, si že vstala?« je končno rekla in hitro pospravila sliko v žep predpasnika. »Samo preverjala sem, če je Luka pokrit.«

Nisem ji verjela. Luka je bil pokrit, celo preveč – vedno ga zavije kot dojenčka, čeprav ima že osem let. »Kaj pa tista slika?« sem vprašala naravnost.

Za trenutek je otrpnila. »Ah, nič posebnega. Samo spomini. Včasih pogrešam tiste čase.«

V tistem trenutku sem začutila, da mi nekaj skriva. In to ni bila prva skrivnost v tej hiši. Odkar sem se preselila k možu v njegovo rojstno vas pri Škofji Loki, sem se vsak dan borila za svoj prostor pod soncem. Vse je bilo po starem – kosilo ob dvanajstih, molitev pred jedjo, nedeljska maša in obisk grobov. Vsak moj poskus spremembe je naletel na tih odpor.

Mož Marko je bil vedno med dvema ognjema. »Saj veš, mama misli dobro,« mi je govoril. »Samo težko sprejema spremembe.«

A jaz sem vedela, da gre za več kot to. Vsakič ko sem želela Luko peljati na izlet ali mu dovoliti kaj, česar ona ni odobravala, me je pogledala s tistim posebnim pogledom – kot bi hotela reči: »Tega pri nas ne počnemo.«

Tisto jutro nisem mogla iz glave izbiti slike v njenih rokah. Ko sta Marko in Luka odšla na nogometni trening, sem se odločila poiskati odgovore. V njeni sobi sem našla škatlo s starimi fotografijami in pismi. Med njimi je bila tudi tista slika – Marko kot otrok, a ob njem še en fant, skoraj enake starosti.

Na hrbtni strani slike je pisalo: »Za vedno skupaj – Marko in Matej.« Nikoli prej nisem slišala za Mateja. Ko sem vprašala Marka, je samo skomignil: »To je bil sosedov fant. Umrl je v nesreči.«

A nekaj mi ni dalo miru. Zakaj bi tašča skrivaj gledala to sliko? Zakaj bi jo nosila s sabo po hiši? Nekaj dni kasneje sem jo ujela v kuhinji, kako tiho joka nad pismom. Ko me je zagledala, se je hitro obrisala oči.

»Vse v redu?« sem vprašala.

»Vse bo v redu,« je rekla tiho in odšla ven obešat perilo.

Tistega večera sem sedela na terasi in gledala v zvezde. Marko se mi je pridružil. »Maja, vem, da ti ni lahko tukaj. Ampak mama res ni slaba oseba.«

»Ne gre za to. Čutim, da mi nekaj skriva. Da mi ne zaupa.«

Marko je dolgo molčal. »Včasih si mislim, da si želi nazaj čas, ko sva bila midva otroka. Ko je imela vse pod nadzorom.«

Naslednji dan sem zbrala pogum in taščo povabila na kavo. Sedeli sva v tišini, dokler nisem rekla: »Prosim vas… povejte mi resnico o Mateju.«

Njene roke so začele trepetati. Pogledala me je naravnost v oči – prvič po dolgih letih.

»Matej ni bil samo sosedov fant. Bil je moj sin.«

Zamrznila sem.

»Rodila sem ga pred Markom. A rodil se je bolan… Živel je le pet let. Takrat ni bilo toliko zdravnikov kot danes… Nihče v vasi ne ve zanj razen mene in starega župnika.«

Solze so ji tekle po licih.

»Ko si prišla v našo hišo… Bala sem se, da boš vzela še zadnje, kar imam – Marka in Luko. Zato sem bila tako stroga… Nisem znala drugače.«

V meni se je nekaj zlomilo – vse zamere so postale nepomembne ob tej bolečini.

»Zakaj mi niste povedali prej?«

»Ker nisem hotela več izgubljati… Hotela sem imeti vsaj nekaj pod nadzorom.«

Tisti večer sva sedeli skupaj dolgo v noč in prvič sva govorili kot dve ženski – ne kot tašča in snaha.

Od tistega dne naprej so se stvari počasi spreminjale. Ni bilo več skrivnosti med nama – ali pa jih vsaj ni bilo več toliko. Luka je začel dobivati več svobode, jaz pa več spoštovanja.

A še vedno me spremlja vprašanje: Koliko bolečine nosimo ženske v sebi zaradi pričakovanj drugih? In ali bomo kdaj znale odpustiti sebi in drugim za vse tisto neizrečeno?