Pod eno streho: Zgodba o sramoti, boju in zmagah ene slovenske matere
»Mateja, a res misliš, da boš sama zmogla?« je zadrhtel glas moje mame, ko sem ji tistega mrzlega novembrskega večera povedala, da bom ostala sama z Laro. Njene oči so bile polne razočaranja in strahu, a v meni je tlela le ena misel: »Nimam izbire.«
Vse se je začelo tistega dne, ko je Marko, moj mož, preprosto izginil. Brez besed, brez slovesa. Pustil mi je le listek na kuhinjski mizi: »Odpeljal sem se. Ne išči me.« Lara je bila takrat stara komaj tri leta. Spomnim se, kako je tisto noč jokala v spanju in me klicala. Jaz pa sem sedela na robu postelje in stiskala pest, da ne bi tudi sama zajokala.
V Mariboru ni lahko biti samohranilka. Ljudje te gledajo postrani, kot da si sama kriva za vse. V trgovini so šepetali za mojim hrbtom: »Glej jo, Mateja iz sosednje ulice. Mož jo je pustil.« Včasih sem si želela, da bi lahko izginila. A Lara me je vsak dan pogledala s tistimi velikimi očmi in me vprašala: »Mami, bo vse v redu?« In jaz sem ji lagala: »Seveda bo.«
Moja mama mi ni znala pomagati. Bila je vzgojena v času, ko so bile ženske tiho in so prenašale vse. Oče je bil še hujši. »Sama si si kriva. Zakaj si ga sploh izbrala?« mi je rekel in zaloputnil vrata pred mojim nosom. Prvič v življenju sem se počutila popolnoma samo.
Denarja je bilo vedno manj. Delala sem kot prodajalka v pekarni na Taboru, a plača ni zadostovala niti za najemnino majhnega stanovanja, kaj šele za vrtec ali nove čevlje za Laro. Vsak mesec sem štela kovance in upala, da bo dovolj vsaj za mleko in kruh.
Nekega večera sem sedela ob oknu in gledala luči mesta. Lara je že spala. V roki sem držala račun za elektriko – rdeč, zadnje opozorilo pred izklopom. V prsih me je stisnilo. Kaj naj naredim? Komu naj se obrnem?
Naslednji dan sem zbrala pogum in šla na Center za socialno delo. Tam me je sprejela gospa Silva, ki je imela prijazen obraz in tople oči. »Mateja, nisi edina. Pomagali ti bomo.« Prvič po dolgem času sem začutila drobec upanja.
A doma ni bilo nič lažje. Mama me ni več klicala. Oče me je srečal na tržnici in me prezrl. Sosedje so se izogibali pogovoru z mano. Edina svetla točka je bila Lara, ki me je vsak večer objela in rekla: »Mami, rada te imam.«
Nekega dne sem v vrtcu opazila, da Lara sedi sama v kotu. Pristopila sem k vzgojiteljici: »Je kaj narobe?« Pogledala me je s sočutjem: »Otroci so lahko kruti. Nekateri pravijo, da nima prave družine.«
Tisto noč nisem spala. Jokala sem v blazino in si očitala: »Kaj če res nisem dovolj? Kaj če ji ne morem dati vsega, kar potrebuje?«
A potem sem se odločila: ne bom dovolila, da naju zlomi sramota ali revščina. Prijavila sem se na tečaj za knjigovodkinjo na Ljudski univerzi Maribor. Vsak večer sem po delu sedela ob knjigah, Lara pa mi je risala srčke na robove zvezkov.
Po pol leta sem dobila novo službo v majhnem računovodskem podjetju na Pobrežju. Plača ni bila visoka, a dovolj za skromno življenje. Prvič po dolgem času sem si lahko privoščila novo jakno za Laro in ji kupila torto za rojstni dan.
A družina mi še vedno ni odpustila. Mama me je srečala na avtobusu in le hladno pokimala. Oče me ni povabil na rojstni dan svojega vnuka. Včasih sem si želela, da bi lahko zavrtela čas nazaj in popravila vse napake.
Nekega popoldneva je Lara prišla domov iz šole s solzami v očeh: »Mami, zakaj nimam atija kot drugi otroci? Zakaj nas babica noče obiskati?« Usedla sem se k njej in ji rekla: »Lara, včasih ljudje ne razumejo naših zgodb. A to ne pomeni, da smo manj vredne.« Objeli sva se in jokali skupaj.
Sčasoma sva našli svoj mir. Naučila sem se biti ponosna nase – ne zaradi tega, kar imam, ampak zaradi tega, kar sem preživela. Lara je rasla v pogumno dekle, ki ni nikoli skrivala svoje zgodbe.
Pred nekaj meseci me je mama poklicala prvič po letih: »Mateja, oprosti… Pogrešam te.« Dolgo sva molčali na telefonu, potem pa sva začeli znova graditi mostove.
Danes sedim ob oknu najinega majhnega stanovanja in gledam Laro, kako piše domačo nalogo. Vem, da sva preživeli veliko več kot marsikdo drug – a prav to naju dela močnejši.
Včasih se vprašam: Koliko žensk okoli mene tiho trpi enako kot jaz? Zakaj še vedno dovolimo, da nas sram in predsodki držijo v temi? Morda bo moja zgodba komu dala pogum – ali pa vsaj občutek, da ni sam.