„Počakaj s poroko, Lili!” – Pobeg neveste iz primeža tašče

»Lili, ne pozabi, da boš zdaj del naše družine. Pri nas se stvari počnejo drugače, kot si jih bila vajena doma,« je rekla gospa Marjeta, moj bodoča tašča, medtem ko mi je popravljala tančico na glavi. Njene roke so bile hladne in odločne, njen glas pa je imel tisti ton, ki ga nisem več prenašala. V ogledalu sem videla svoj bledi obraz in oči, ki so prosile za pomoč.

»Ampak jaz bi rada imela svojo poroko po svoje,« sem komaj slišno izdavila.

Marjeta je zavila z očmi: »Lili, ne bodi otročja. To je pomemben dogodek za našo družino. Vsi bodo gledali nas.«

V tistem trenutku sem se zavedla, da nisem več jaz tista, ki odloča o svojem življenju. Vsak detajl – od barve prtičkov do izbire glasbe – je bil predmet pogajanj med Marjeto in njenim sinom Matjažem. Jaz sem bila le nekje vmes, kot lutka na vrvici.

Matjaž je bil vedno tih, ko je šlo za njegovo mamo. »Veš, kako je mama,« mi je rekel že stotič. »Če ji ne popustiš, bo še huje.«

»Ampak to je najina poroka!« sem mu očitala.

»Lili, prosim, ne kompliciraj. Saj bo vse v redu.«

A ni bilo v redu. Vsako jutro sem se zbujala s cmokom v grlu. Moja mama mi je po telefonu šepetala: »Lili, če nisi srečna, še ni prepozno.« A jaz sem se bala priznati, da nisem srečna. Bala sem se razočarati vse okoli sebe – starše, Matjaža, celo Marjeto.

V službi so sodelavke opazile mojo napetost. »Ti si pa res bleda zadnje čase,« mi je rekla Petra pri kavi. »A te poroka tako izčrpava?«

»Ne vem več, kaj naj naredim,« sem priznala. »Vse gre mimo mene.«

Petra me je pogledala z resnostjo: »Lili, to je tvoje življenje. Če zdaj popustiš, boš vedno popuščala.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »To je tvoje življenje.« Ampak ali je res? Zakaj imam občutek, da živim življenje nekoga drugega?

Priprave na poroko so postajale vse bolj kaotične. Marjeta je vsak dan klicala: »Lili, jutri greva gledat rože. Lili, izbrati morava meni. Lili, povabi še teto Olgo.« Vedno Lili, Lili… a nikoli ni vprašala: »Kaj pa ti želiš?«

En teden pred poroko sem imela občutek, da bom zbolela. Vse me je dušilo – pričakovanja, pritiski, Matjaževa pasivnost. Ko sem mu povedala, da si želim manjšo poroko na prostem in ne velikega slavja v gostilni pri njegovih starših v Škofji Loki, je le skomignil: »Mama si želi tako. Saj veš.«

Tistega večera sem sedela na klopci pred blokom in gledala v prazno. Pristopila je soseda gospa Silva: »Lili, ti si vedno tako prijazna punca. Ampak veš – če ne boš kdaj rekla ne, te bodo pohodili.«

Njene besede so me zadele kot strela z jasnega. Prvič sem pomislila: Kaj pa če bi res rekla ne?

Naslednji dan sem poklicala mamo in ji povedala vse. Jokala sem kot otrok: »Ne morem več! Ne morem dihati!«

Mama me je poslušala in potem tiho rekla: »Lili, raje bodi eno leto samska kot celo življenje nesrečna.«

Tisto noč sem sanjala, da bežim skozi gozd in me nekdo lovi. Zbudila sem se prepotena in odločena: nekaj moram spremeniti.

Ko sem naslednjič sedela z Marjeto in Matjažem pri kosilu v njihovi jedilnici s starimi tapetami in vonjem po kislem zelju, sem globoko vdihnila.

»Ne bom imela take poroke,« sem rekla mirno.

Marjeta je spustila vilico: »Kaj si rekla?«

»Ne bom imela take poroke. Želim si nekaj drugega. In če tega ne morem imeti… potem poroke ne bo.«

Matjaž me je pogledal kot tujca: »Lili… saj ne misliš resno?«

»Mislim resno.«

V sobi je zavladala tišina. Marjeta je vstala in jezno odkorakala ven. Matjaž je ostal brez besed.

Tisti večer sem spakirala nekaj stvari in odšla k mami v Kranj. Jokala sem celo pot z vlakom – od olajšanja in žalosti hkrati.

Dnevi po tem so bili težki. Matjaž me je klical in prosil, naj premislim. Marjeta mi je poslala dolgo pismo o tem, kako sem jih osramotila pred celo vasjo.

Ampak prvič po dolgem času sem lahko dihala. Hodila sem na sprehode ob Savi in razmišljala o sebi – kdo sploh sem brez vseh teh pričakovanj?

Po nekaj tednih me je poklicala Petra: »Lili, pogumna si bila. Veš koliko žensk bi si želelo imeti tvoj pogum?«

Morda res nisem bila pogumna – bila sem le obupana in utrujena od tega, da živim življenje drugih.

Danes sedim na istem klopci pred blokom in gledam mimoidoče pare. Sprašujem se: Koliko žensk v Sloveniji živi v senci pričakovanj drugih? Koliko nas si upa reči ne?

Mogoče nisem izgubila ljubezni – mogoče sem našla sebe.

Bi vi imeli pogum reči ne? Ali bi raje živeli življenje nekoga drugega?