Po petdesetem: Ko sem izgubila moža, a našla sebe

»Ne laži mi, Marko! Vem, da nekaj skrivaš!« sem skoraj zakričala, ko sem ga tistega deževnega večera pričakala v kuhinji. Dež je tolkel po oknih, v meni pa je vrelo. Že tedne sem čutila, da nekaj ni v redu. Marko je bil odsoten, tih, vedno več časa je preživljal v službi. »Ne dramatiziraj, Andreja, samo utrujen sem,« je zamomljal in se izognil mojemu pogledu. A jaz sem vedela. Po tridesetih letih zakona človeka poznaš bolje kot samega sebe.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede prijateljice Mojce: »Veš, včasih je bolje ne vedeti vsega.« A jaz nisem mogla več živeti v negotovosti. Naslednje jutro sem na skrivaj pregledala Markov telefon. Nikoli prej si tega ne bi dovolila, a občutek v želodcu me je silil naprej. In tam so bile – sporočila z Nino. Njegovo sodelavko iz računovodstva. »Pogrešam tvoj nasmeh,« »Komaj čakam, da te spet vidim.« Srce mi je padlo v želodec. Svet se mi je sesul.

Prvič v življenju sem začutila, da ne morem dihati. Vse, kar sva zgradila – hiša v Domžalah, vikend na Bledu, skupni dopusti na morju, najina odrasla otroka – vse to je nenadoma izgubilo smisel. Ko sem mu zvečer pokazala telefon, ni zanikal. Samo sedel je tam, sključeno, in rekel: »Nisem hotel, da izveš tako.«

»Zakaj?« sem šepnila. »Zakaj po vsem tem času?«

»Ne vem… Preprosto se je zgodilo. Z Nino se pogovarjava o stvareh, ki jih midva že dolgo nisva… Počutim se živ.«

Te besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega. Kaj pa jaz? Kaj pa najina skupna leta? Najini otroci? Vse žrtve? Vse noči, ko sem ga čakala, ko sem skrbela za dom in družino?

Tisti teden sem živela kot robot. Otroka sta že odrasla in živita vsak na svojem koncu Slovenije – Tanja v Mariboru, Luka v Kopru. Nisem jima želela takoj povedati resnice. Sram me je bilo. Kako naj priznam, da me je mož po tridesetih letih zamenjal za mlajšo žensko? V trgovini sem srečevala sosede in se pretvarjala, da je vse v redu. A doma sem jokala v blazino.

Mojca me je nekega dne povabila na kavo v Ljubljano. »Andreja, ne smeš se zapreti vase. To se dogaja marsikateri ženski. Nisi sama.«

»Ampak jaz nisem katerakoli ženska! Jaz sem Andreja! Vedno sem bila zvesta, vedno sem skrbela za vse! Zakaj jaz?«

Mojca me je prijela za roko: »Morda je zdaj čas, da začneš skrbeti zase.«

Te besede so mi ostale v glavi še dolgo potem. Prvič po dolgih letih sem šla sama na sprehod ob Kamniški Bistrici. Opazovala sem naravo in razmišljala o sebi – kdo sploh sem brez Marka? Brez otrok? Brez vseh vlog, ki so me določale toliko let?

Marko se je preselil k Nini. Otroka sta izvedela resnico in bila šokirana – Luka je kričal po telefonu: »Kako si mogel to narediti mami?!« Tanja pa me je samo tiho objela in rekla: »Mami, zdaj moraš misliti nase.«

Vsak dan sem se borila z občutkom sramu in osamljenosti. V trgovini so ljudje šepetali za mojim hrbtom: »Si slišala? Marko jo je pustil zaradi tiste iz službe…« Včasih sem imela občutek, da me vsi obsojajo – ali pa se mi smilijo.

Nekega večera me je poklicala mama iz Škofje Loke: »Andreja, pridi domov za vikend. Pogrešam te.« Prvič po dolgih letih sem prespala v svoji otroški sobi. Mama mi je skuhala govejo juho in skupaj sva gledali stare slike. »Veš, tudi tvoj oče ni bil vedno zvest… Ampak jaz sem vedno našla moč zase.«

Počasi sem začela razmišljati o tem, kaj si želim od življenja. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu – nekaj, kar sem si vedno želela poskusiti, pa nikoli ni bilo časa. Spoznala sem novo prijateljico, Sonjo, ki je prav tako preživljala ločitev.

»Veš kaj, Andreja? Moški pridejo in gredo. Mi pa ostanemo same s sabo. Zato moramo biti najprej prijateljice same sebi.«

Vsak dan je bil boj – boj s spomini, s pričakovanji drugih ljudi in s svojo lastno bolečino. A počasi sem začela čutiti drobce svobode. Prvič po dolgih letih sem si kupila novo obleko samo zase. Prvič sem šla sama v kino.

Marko me je nekajkrat poklical – hotel se je pogovoriti, opravičiti. A nisem bila pripravljena poslušati njegovih izgovorov. Prevečkrat sem že požrla svojo bolečino zaradi drugih.

Nekega dne sem sedela na terasi in pila kavo, ko me je obiskala soseda Marija: »Andreja, občudujem te. Večina žensk bi se zlomila – ti pa si še vedno tu.«

Nasmehnila sem se ji skozi solze: »Ne vem še, če bom kdaj res v redu… Ampak prvič v življenju imam občutek, da živim zase.«

Zdaj mineva že leto dni odkar je Marko odšel. Še vedno boli – še vedno se ponoči zbudim in pogrešam njegovo prisotnost ob sebi. A hkrati vem, da sem močnejša kot kadarkoli prej.

Včasih se vprašam: Koliko žensk pri nas živi v tihem trpljenju? Koliko nas skriva svojo bolečino za zaprtimi vrati? Morda pa bi morale večkrat pomisliti nase… Kaj menite vi?