Pet let v senci: Kako sem iskala svojo hčerko Nino

»Nina! Nina, kje si?« sem kričala v prazno stanovanje, potem ko sem že petič prebrala njeno sporočilo na telefonu: »Mami, grem z Janom na morje. Ne skrbi.« Bilo je poletje, vročina je ležala nad Ljubljano kot težka odeja, a mene je zeblo do kosti. Od tistega dne je minilo pet let. Pet let v senci, v kateri sem živela vsak dan, vsako uro, vsako minuto.

Nina je bila moja edinka. Po ločitvi z njenim očetom sva si bili še bližje. Skupaj sva preživeli vse: moje nočne izmene v bolnišnici, njene prve ljubezni, najine skupne večere ob gledanju starih slovenskih filmov. Ko je spoznala Jana, sem bila skeptična. Bil je tih, nekoliko starejši, iz Viča. Nikoli ni hotel na kavo k nam domov. »Mami, ne bodi taka! Saj ni nič narobe z njim,« mi je govorila. A materinski občutek me ni pustil pri miru.

Tistega dne, ko je izginila, sem šla najprej do Janovega stanovanja. Njegova mama, gospa Marjeta, mi je odprla vrata s hladnim pogledom: »Ne vem, kje sta. Jan mi ni nič povedal.« Njene oči so se izogibale mojim. Vedela sem, da nekaj skriva.

Policiji sem prijavila izginotje še isti večer. »Gospa Zupančič, vaša hči je polnoletna. Morda se je samo odločila za nekaj dni odklopa,« so mi rekli na postaji na Štefanovi. Njihova ravnodušnost me je bolela bolj kot karkoli drugega. Vsak dan sem jih klicala, vsak teden sem hodila tja s fotografijami Nine in prošnjami. Vedno isti odgovor: »Preiskava poteka.«

Sosedje so začeli šepetati za mojim hrbtom. »Saj veš, Nina je bila vedno malo posebna. Mogoče se je zapletla v kaj sumljivega.« Gospa Novakova iz tretjega nadstropja mi ni več odzdravljala na stopnišču. V trgovini so me gledali postrani. Včasih sem imela občutek, da me vsi krivijo za njen izginotje.

Vsak večer sem sedela ob oknu in gledala v temo. Spraševala sem se: Kaj sem naredila narobe? Bi morala bolj pritisniti na Nino glede Jana? Bi morala bolj poslušati svoj notranji glas? Moj bivši mož Peter mi je očital: »Ti si bila vedno preveč popustljiva z njo.« A on ni vedel, kako je biti mati samohranilka v Sloveniji, kjer te vsi gledajo postrani že zato, ker si sama.

Po dveh mesecih sem dobila prvi klic – neznana številka iz Kopra. »Vaša hči je bila videna tukaj z nekim fantom,« mi je rekel moški glas in prekinil. Policija ni našla ničesar. Sama sem šla v Koper, spraševala po ulicah, kazala Ninino sliko natakarjem in prodajalkam. Nihče ni vedel ničesar ali pa niso hoteli povedati.

Moje življenje se je skrčilo na iskanje: iskanje odgovorov, iskanje ljudi, ki bi mi pomagali, iskanje upanja. Prijatelji so se počasi oddaljili – niso več vedeli, kaj naj rečejo ali kako naj mi pomagajo. Moja mama mi je rekla: »Morda moraš sprejeti, da se Nina ne bo vrnila.« A jaz nisem mogla odnehati.

Eno leto po izginotju sem našla Ninino staro beležko pod njeno posteljo. V njej so bile pesmi in zapisi o tem, kako se počuti ujeta med pričakovanji drugih in lastnimi sanjami. »Včasih bi najraje pobegnila nekam daleč stran, kjer me nihče ne pozna.« Prebrala sem te besede znova in znova in jokala do jutra.

Vsak rojstni dan sem ji spekla torto in jo pustila na mizi – za primer, če bi se vrnila. Vsak božič sem ji kupila darilo in ga zavila v upanju, da ga bo nekoč odprla.

Pred dvema letoma sem začela pisati blog o svoji zgodbi. Pisali so mi drugi starši iz vse Slovenije – nekateri so tudi izgubili otroke ali pa so jih našli po dolgih letih. Ena mama iz Maribora mi je napisala: »Ne odnehaj. Če ne boš ti iskala svoje hčerke, kdo jo bo?« To mi je dalo novo moč.

Lani jeseni me je obiskal policist iz oddelka za pogrešane osebe. Prinesel mi je Ninino jakno – našli so jo v zapuščeni hiši pri Vrhniki. V njej ni bilo nobenih sledi krvi ali nasilja, a tudi nobenega odgovora. Policist me je pogledal z utrujenimi očmi: »Gospa Zupančič, naredili bomo vse, kar lahko.« A v njegovem glasu ni bilo pravega upanja.

Včasih sanjam Nino – pride domov, nasmejana kot nekoč, in mi reče: »Mami, oprosti za vse skrbi.« Zbudim se prepotena in prazna.

Pred nekaj tedni sem na Facebooku dobila sporočilo od neznanke: »Mislim, da sem vašo hčerko videla v Trstu.« Spet sem šla na pot – sama z vlakom do Trsta, spraševala ljudi po ulicah in kavarnah. Nihče ni vedel ničesar.

Vse bolj se sprašujem: Ali jo sploh še iščem zase ali zanjo? Ali iščem resnico ali samo upanje?

Včasih sedim na klopci pred blokom in gledam mimoidoče mame z otroki. Sprašujem se: Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi sploh še verjeli v čudeže? Ali bi znali odpustiti sebi?