Pet let tišine: Ko se družina spremeni v tujce
»A lahko vsaj danes pospravita za sabo?« sem skoraj zašepetala, ko sem v kuhinji gledala kup umazane posode. Mojca je sedela na kavču, noge prekrižane, slušalke v ušesih, Peter pa je listal po telefonu. V tistem trenutku sem začutila, kako mi nekaj v prsih poči – to ni več moj dom, to je postala čakalnica za tuje navade in tuje potrebe.
Ko je Peter pred tremi meseci predlagal, da bi njegova sestrična Mojca med študijem živela pri nama, sem bila tiho. Vem, kako pomembna mu je družina. Njegova mama je vedno govorila: »Družina si pomaga.« Ampak jaz sem si želela miru. Po dolgih letih najemniških stanovanj sva končno imela svoje stanovanje v Šiški. Hotela sem si ustvariti dom, kjer bom lahko dihala, kjer bom lahko po službi posedela v tišini in pila kavo brez občutka, da moram biti gostiteljica.
Prvi večer je Mojca prinesla s sabo tri ogromne kovčke in škatlo knjig. »Upam, da ne bo preveč moteče,« je rekla s tistim svojim nasmeškom, ki ga vsi v Petrovem sorodstvu obožujejo. Peter ji je pomagal razpakirati v sobi za goste – moji sobi za branje, ki sem jo urejala mesece. »Saj bo samo začasno,« mi je šepnil. »Pet let ni začasno, Peter,« sem mu odgovorila. Ni me slišal.
Prva dva tedna sem se trudila biti prijazna. Skupaj smo kuhali večerje, igrali tarok in gledali stare slovenske filme. Potem pa so se začele majhne stvari: Mojca je puščala lase v kopalnici, njene prijateljice so prihajale na obisk brez vprašanja, ponoči je tipkala po telefonu in me zbujala z zvokom obvestil. Peter je rekel: »Saj je še mlada, pusti ji malo svobode.«
Nekega večera sem prišla iz službe in našla Mojco, kako sedi na mojem najljubšem stolu in se smeji s svojo prijateljico Nino. Moje knjige so bile razmetane po tleh. »A ti ni nič nerodno?« sem jo vprašala. Samo skomignila je z rameni: »Saj boš že prebolela.«
Začela sem se umikati. Po službi sem hodila na dolge sprehode po Rožniku, samo da ne bi bila doma. Peter ni opazil ničesar. Ko sem mu poskušala razložiti, kako se počutim, je rekel: »Ne bodi sebična. Saj veš, kako težko je študentom najti stanovanje v Ljubljani.«
Vsak dan sem bolj čutila, da izgubljam sebe. Moja jutra so postala nemirna – Mojca je vedno hitela v kopalnico pred mano in zamujala na predavanja. Moji večeri so bili polni hrupa in smeha ljudi, ki jih nisem poznala in jih nisem želela poznati. Začela sem sanjati o tem, da bi spakirala kovček in odšla.
Nekega petka zvečer sem se odločila, da povabim Petrovo mamo na obisk. Mislila sem, da bo razumela mojo stisko. Ko sem ji povedala, kako se počutim, me je pogledala s tistim hladnim pogledom: »Veš, v naši družini smo vedno znali potrpeti. Saj bo minilo.«
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale njene besede: potrpeti. Koliko časa še? Koliko sebe moram žrtvovati za druge? Peter je spal poleg mene in sanjal o svoji popolni družini.
Naslednji teden sem Mojco prosila, naj vsaj enkrat na teden pospravi za sabo in naj me obvesti, če pridejo prijatelji. Nasmehnila se mi je: »A si ti zdaj moja mama ali kaj?« Peter je samo zavzdihnil: »Ne kompliciraj.«
Začela sva se prepirati skoraj vsak večer. On je branil svojo sestrično, jaz pa svoj mir. Nekega dne mi je rekel: »Če ti ni prav, pa pojdi.« Tiste besede so me zarezale globlje kot karkoli prej.
V službi so opazili, da sem drugačna. Moja sodelavka Tanja me je povabila na kavo in vprašala: »A si v redu?« Prvič po dolgem času sem zajokala pred nekom drugim kot pred sabo.
Vse bolj sem razmišljala o tem, kaj pomeni dom. Je to prostor ali občutek? Je to nekaj, kar si deliš z drugimi ali nekaj, kar moraš braniti pred drugimi?
Mojca je medtem živela svoje študentsko življenje – zabave, izpiti, fantje. Peter jo je podpiral pri vsem. Jaz pa sem vsak dan bolj tonila v tišino.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V roki sem držala skodelico čaja in razmišljala o tem, koliko let še lahko živim tako – kot gostja v lastnem domu.
Ko sta Mojca in Peter prišla ven kadit cigareto in sta se smejala nečemu, česar nisem razumela, sem ju opazovala kot tujca. V tistem trenutku sem vedela: nekaj se mora spremeniti.
Naslednje jutro sem Petru rekla: »Ne morem več tako živeti. Če ti ne vidiš problema, ga bom morala rešiti sama.« Pogledal me je zmedeno: »Kaj pa hočeš? Da jo vržemo ven?«
»Hočem nazaj svoj dom.«
Ne vem še, kaj bom naredila. Ampak vem nekaj – če ne postavim meja zdaj, jih ne bom nikoli.
Ali res moramo ženske vedno potrpeti zaradi drugih? Kdaj pride čas za naš mir?