Pet let tišine: Ko dolg postane breme med ljubeznimi

»Katja, ne moreš kar tako pozabiti na tisti denar!« je mama skoraj zakričala, ko sem ji povedala, da si Matjaž želi odpustiti dolg njegovim staršem. Sedela sem za kuhinjsko mizo v našem stanovanju v Šiški, v rokah sem stiskala skodelico kave, ki se je že zdavnaj ohladila. V ozadju sem slišala otroka, kako se prepirata zaradi igrač. V meni je vrelo. Pet let. Pet dolgih let tišine, napetosti in neizrečenih besed.

Vse se je začelo tistega deževnega novembrskega večera, ko sta Matjaževa starša potrkala na najina vrata. »Katja, Matjaž, midva sva v težavah,« je tiho rekel njegov oče, gospod Franc. Njegove roke so se tresle, pogled je uhajal po sobi. »Potrebovala bi pomoč. Samo za nekaj mesecev. Obljubiva, da vrneva.«

Takrat sva bila z Matjažem še mlada zakonca, polna upanja in načrtov. Imela sva nekaj prihrankov – denar, ki sva ga varčevala za obnovo stanovanja. Brez veliko razmišljanja sva jima posodila 10.000 evrov. »Saj so vendar družina,« sem si govorila. »Družina si pomaga.«

A meseci so minili. Leto se je obrnilo. Namesto obljubljenih vračil so sledili izgovori: »Franc je izgubil delo,« »Mama je zbolela,« »Še malo potrpite.« Medtem sva midva z Matjažem odlašala z obnovo stanovanja, otroka sta rasla v sobi z odpadlim ometom in starimi okni. Vsakič, ko sem vprašala Matjaža, kdaj bova dobila denar nazaj, je samo skomignil: »Saj veš, kako je zdaj pri njih.«

Moja mama je bila besna. »Katja, ti si vedno preveč dobra! Oni pa izkoriščajo tvojo prijaznost!« mi je govorila skoraj vsak teden. »Tisti denar si krvavo zaslužila!«

Z Matjažem sva se začela prepirati. Najprej potiho, potem vedno glasneje. »Zakaj jim ne rečeš nič? Saj veš, da nama manjka!« sem mu očitala. On pa: »To so moji starši! Ne morem jih priganjati kot kakšen oderuh! Saj bodo vrnili.«

Leta so minevala in dolg je postal senca nad našim zakonom. Vsak večer sem zaspala s cmokom v grlu in vsak dan sem se zbujala s tesnobo v prsih. Ko sem šla k mami na obisk v Domžale, me je vedno vprašala: »So že kaj vrnili?« In jaz sem vedno lagala: »Skoraj vse.«

Pred tremi meseci pa je Matjaž prišel domov z odločnim izrazom na obrazu. »Katja, mislim, da bi morali odpustiti dolg mojima staršema. Nikoli ga ne bosta mogla vrniti.«

V meni je nekaj počilo. »Kaj? Po vsem tem? Po vseh letih odrekanja? Po vseh lažeh?« sem kričala nanj kot še nikoli prej.

Otroka sta se skrila v svojo sobo. Matjaž je nemo gledal v tla. »Ne morem več gledati očeta, kako ga žre sram. Mama ponoči joka. Saj veš, da nimata ničesar.«

»Kaj pa mi? Kaj pa najina družina? Kaj pa najini otroci?« sem mu zabrusila.

Tisto noč nisva spala. Jaz sem jokala v kopalnici, on pa je sedel v dnevni sobi in strmel v prazno steno.

Naslednji dan sem šla k mami in ji povedala za Matjažev predlog.

»Nikakor! Če odpustita dolg, boš ti ostala brez vsega! Oni bodo pa še naprej izkoriščali tvojo dobroto!« je siknila mama in mi stisnila roko tako močno, da me je zabolelo.

»Ampak to so njegova starša… Saj veš, kako težko mi je gledati Matjaža tako potrtega…«

»On naj misli na svojo družino! Ti si njegova žena! Otroka sta vajina odgovornost!«

Vrnila sem se domov še bolj zmedena in razrvana kot prej.

Tisti večer sva z Matjažem sedela za mizo in molčala. Tišina med nama je bila težja od vseh besed.

»Katja… če jim ne odpustiva dolga… bo to vedno viselo nad nami. Nikoli ne bova imela miru.«

»In če jim odpustiva… bom jaz vedno čutila krivico.«

Nekaj dni kasneje sva šla skupaj k njegovim staršem na obisk v Kamnik. Njuna hiša je bila še bolj zanemarjena kot prej – omet je odpadal s sten, okna so bila zabita s kartonom.

»Katja… oprosti… res nisva mogla…« je šepetala tašča Marija in mi stisnila roko.

V tistem trenutku sem začutila val sočutja – a tudi globoko bolečino in razočaranje.

Ko sva se peljala domov skozi megleno dolino Kamniške Bistrice, sem gledala Matjaža in se spraševala: »Ali lahko resnično odpustim? Ali lahko pozabim na vse žrtve? Ali bom kdaj spet mirno spala?«

Doma me je pričakala mama s sporočilom: »Ne pozabi, Katja – če enkrat popustiš, bodo vsi hodili po tebi.«

Sedim tukaj in pišem te besede s solzami v očeh. Ne vem več, kaj je prav in kaj narobe. Razpeta sem med dvema družinama – med svojo vestjo in pričakovanji drugih.

Ali je mogoče najti mir v svetu, kjer so vsi nekaj dolžni – sebi ali drugim? Ali lahko ljubezen resnično premaga zamere in neizrečene očitke?