Pet let nazaj sva tastu in tašči posodila velik znesek. Danes mož pravi: »Odpustiva jim dolg.« – jaz pa tega ne morem sprejeti
»Ne morem verjeti, da to resno predlagaš, Blaž!« sem skoraj zakričala, ko je v kuhinji, medtem ko je Lara v svoji sobi vadila klavir, mirno rekel: »Mogoče bi bilo najbolje, da jim dolg kar odpiševa.« V tistem trenutku sem imela občutek, kot da mi je nekdo izpulil tla izpod nog. Pet let nazaj sva vsak evro, ki sva ga prihranila, odrekala dopustom, novemu avtomobilu, celo boljšemu ogrevanju v stanovanju, da bi lahko Lari nekoč omogočila študij ali vsaj varen začetek v življenju. In potem je prišla tista nedelja, ko sta Blaževa starša, Marija in Jože, sedela v najini dnevni sobi, s sklonjenimi glavami in prošnjo v očeh. »Samo za nekaj mesecev,« je takrat rekel Jože, »dokler ne prodava parcele v Šiški.«
Seveda sem bila skeptična, a Blaž je vztrajal. »Saj veš, da sta vedno držala besedo,« mi je šepnil, ko sem mu v kuhinji tiho nasprotovala. »To je moja družina.« In sem popustila. Zaradi njega. Zaradi miru. Zaradi upanja, da se bo vse uredilo. A meseci so se vlekli v leta, parcela se ni prodala, Marija je zbolela, Jože je izgubil službo, in vsak pogovor o vračilu denarja se je končal z obljubami, ki so izzvenele v prazno.
Včasih sem ponoči ležala budna in štela, koliko bi lahko imeli, če bi tisti denar še vedno bil na računu. Koliko bi lahko Lari omogočila. Ko sem Blaža vprašala, kdaj bova dobila denar nazaj, je vedno rekel: »Saj veš, da nimata. Saj sta najina starša.« In jaz sem molčala, ker sem se bala, da bom izpadla pohlepna, hladna snaha, ki misli samo na denar.
A danes, ko je Blaž predlagal, naj dolg kar pozabiva, sem začutila, kako se mi je v prsih nekaj zlomilo. »In kaj naj rečem Lari, ko bo čez nekaj let vprašala, zakaj nima prihrankov za študij? Da sva jih podarila tvojima staršema?« sem ga vprašala, glas mi je drhtel. Blaž je pogledal stran, skozi okno, kjer so se na dvorišču igrali otroci sosedov. »Ne gre samo za denar,« je tiho rekel. »Gre za družino. Saj vidiš, kako težko jima je. Ne morem jima še dodatno nalagati bremena.«
»In kaj pa midva? Kaj pa najina družina? Kaj pa najina hči?« sem vztrajala. »Ali ni tudi ona tvoja družina?«
Blaž je molčal. V tistem trenutku sem ga sovražila. Sovražila sem njegovo mehko srce, njegovo neskončno potrpežljivost, njegovo slepo zaupanje v starše, ki so naju pustili na cedilu. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Nikoli ne mešaj denarja in družine.« Takrat sem ji zamerila, danes sem jo razumela.
Tistega večera sem sedela na kavču in gledala Laro, kako si pripravlja torbo za šolo. »Mami, a bom lahko šla na tisti poletni tabor?« me je vprašala. »Veš, vse sošolke gredo.« Pogoltnila sem cmok v grlu. »Bomo videli, srček,« sem rekla in ji pobožala lase. Kako naj ji razložim, da je najina prihodnost postala talec nečesa, kar naj bi bila družinska solidarnost?
Naslednji dan sem šla na obisk k Mariji in Jožetu. Prinesla sem jima nekaj domačih piškotov, čeprav sem v sebi vrela. Marija je bila bleda, utrujena, a v očeh sem ji videla sram. »Vem, zakaj si prišla,« je tiho rekla, ko sva ostali sami v kuhinji. »Nimava, res nimava. Ampak verjemi, vsak dan naju teži, da vama ne moreva vrniti.«
»Marija,« sem rekla, »razumem, da je težko. Ampak tudi midva imava odgovornosti. Lara raste, stroški so vedno večji. Ne morem več samo čakati.«
Marija je zajokala. »Če bi lahko, bi ti dala vse, kar imam. Ampak nimam ničesar. Samo upanje, da bo nekoč bolje.«
Ko sem se vračala domov, sem se počutila še bolj prazno. Vem, da nista kriva, da jima je življenje obrnilo hrbet. Ampak zakaj moram jaz nositi posledice? Zakaj moram biti jaz tista, ki se odreka, ki molči, ki požira svojo jezo?
Tisti večer sva se z Blažem spet sprla. »Ne moreš pričakovati, da bom kar pozabila na vse, kar sva žrtvovala,« sem mu rekla. »To ni pošteno do mene, do Lare, do najine družine.«
»Kaj pa naj naredim? Naj jima pošljem opomin? Naj ju tožim? Saj veš, da tega ne morem,« je odvrnil, glas mu je bil poln obupa.
»Ne zahtevam, da ju tožiš. Samo, da priznaš, da je tudi mene ta zgodba prizadela. Da sem tudi jaz del te družine. Da imam pravico biti jezna.«
Blaž je dolgo molčal. Potem je tiho rekel: »Oprosti. Res sem mislil, da boš razumela. Da boš znala odpustiti.«
»Mogoče bom nekoč,« sem rekla. »A danes ne morem. Preveč boli.«
Včasih se vprašam, ali je v Sloveniji res tako, da moraš zaradi družine požreti vse – tudi lastno dostojanstvo, lastne sanje, lastno prihodnost. Ali je prav, da lojalnost do staršev pomeni izdajo samega sebe? In ali sem res slaba oseba, ker si želim, da bi bila tudi jaz enkrat na prvem mestu?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi odpustili dolg in požrli svojo bolečino – ali bi vztrajali pri pravičnosti, tudi če to pomeni razkol v družini?